V soboto ob 20.10 vabljeni k ogledu oddaje Beremo na NOVA24TV. Tokrat smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom o njegovi zadnji knjigi, ki nosi naslov Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo. S podnaslovom Titoizem, poraz nasilja.
Jože Dežman se je rodil leta 1955 v Lescah na Gorenjskem. Leta 1979 se je zaposlil v Gorenjskem muzeju v Kranju kot muzejski svetovalec. Na Filozofski fakulteti UL je leta 1997 diplomiral iz filozofije. Med letoma 2005 in 2010 je bil direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, v letih 2012 in 2013 pa direktor Arhiva Republike Slovenije. Kot muzejski svetnik dela v Gorenjskem muzeju v Kranju. Je avtor številnih publicističnih in strokovnih člankov ter knjig. Uredil je celo vrsto zbornikov. Leta 2014 je na Teološki fakulteti UL doktoriral iz zgodovine. Od leta 2005 je tudi predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.
Med drugim smo ga vprašali sledeče:
Vas je kaj presenetilo, da so se varuhi partizanskih mitov tako burno in agresivno odzvali na vaš intervju, ki ste ga dali za nacionalno televizijo konec julija?
Najbolj pa je zagovornike partizanskih mitov razjezila vaša izjava, da je partizanska vojska, ki naj bi se borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. Če vas citiram: »Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač treba sprejeti taka, kot so.« Konec citata. Zakaj je to dejstvo za zagovornike revolucionarnih mitov tako boleče?
Kako pa gledate na odziv predsednika Zveze združen borcev NOB Slovenije Tita Turnška, ki je takoj zahteval ukinitev oddaje Pričevalci, ki jo na nacionalni televiziji pripravlja novinar in zgodovinar dr. Jože Možina in na Turnškovo zatrjevanje, da so bili množični povojni poboji sojeni, češ da so vrnjenim domobrancem sodila hitra vojaška sodišča, nekakšne komisije?
Voditelj oddaje Metod Berlec in zgodovinar dr. Jože Dežman. (foto: Nova24tv)
Kako je dr. Jože Dežman odgovoril na ta vprašanja, si oglejte v soboto na Nova24TV ob 20.10!
Spodaj pa si preberite še izsek iz njegove knjige Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo – Titoizem, poraz nasilja:
Dr. Jože Dežman: Policijska država
Kako je bilo kaj takega mogoče? To je vprašanje, ki zanima raziskovalce vseh totalitarnih, avtoritarnih, represivnih režimov. To je vprašanje, ki opredeljuje moč družbe, da se spoprime s človekovo nedojemljivo sposobnostjo za uničevanje, nasilje, zatiranje soljudi in stvarstva nasploh.
V titoizmu so potekale številne oblastne ofenzive proti vsem mogočim ideološko ustvarjenim osovraženim soljudem. Vodili so jih komunisti, ki so se imeli za nadljudi, ki upravljajo svet v imenu proletariata kot izvoljenega razreda. Ta t. i. novi razred je zase zagotovil številne privilegije, drugorazredne podložnike pa je zatiral oziroma jim krojil življenje po svoji ideološki dogmatiki. Vse mogoče notranje in zunanje sovražnike pa je stiskalo tudi družbeno ozračje, ki je včasih celo bolj kot sam represivni aparat tlačilo ljudi z mrežo ideološko-propagandnega zastrupljanja družbe z maščevalnostjo, sovraštvom.
V projektu Temna stran meseca je Drago Jančar ilustriral kulturni zdrs titoizma v njegovem vzponu na totalitarno gospostvo s citatom pisatelja Toneta Seliškarja iz članka Maščevanje je strašna beseda. Seliškarjev članek je temni, hujskaški, pogromski manifest: „Maščevanje je strašna beseda. Ko se je poslavljal od teh žrtev predsednik Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora Josip Vidmar, je izpregovoril to strašno besedo. Toda naše maščevanje ni slepo, brezumno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strašnega in nizkotnega zločina. Ne, tega ne poznamo, pač pa je predsednik v imenu vsega naroda obljubil žrtvam, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in zverinskega! …
Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. …
Vidite in zato je maščevanje potrebno, da preprečimo reakciji spet dvigniti se iz svojih zločinov. Nikdar in nikoli se ne sme to več ponoviti. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Če pa se ne bi maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla med narod, sovraštvo in bratomorstvo. In le z maščevanjem bomo to preprečili.
Izdajalci slovenskega naroda in krvniki reakcije so napisali na svoj ščit ubijanje in poklicno morjenje kot program, kot vsebino svojega početja. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo.
Mi ne bomo divjali, ker nismo zločinci. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata čast in ponos naše veličastne borbe. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata pravičnost in poštenje, toda maščevali bomo, kajti slabiči bi bili in te naše svetle zmage nevredni, če bi v to našo, s tolikšno krvjo priborjeno svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili. Če bi to storili, tedaj bi se nas te naše uboge žrtve v tisti strašni jami do samih belih kosti sramovale“ (Seliškar
1945).
Seliškar ni bil edini intelektualec, ki se je zavezal revolucionarnemu terorju ter ga brezobzirno in brezpogojno propagiral. Sovraštvo in nasilje sta bila temelj sistema, njegovi služabniki so jima morali služiti. Propagandni aparat s tiskanimi in drugimi mediji, okrožnicami in navodili različnim organom in ustanovam, kampanje s sproženimi govoricami in druge oblike diskreditacije, politično-policijski ukrepi itd. so zastrupljali ozračje. Tudi drugi izvajalci ideološkega inženiringa so prav tako kot Seliškar brezobzirno in brezpogojno ponavljali ideološko-teroristične smernice, ki so jih narekovali jugoslovanski in med njimi s posebno gorečnostjo slovenski stalinisti. Državno-teroristično delovanje je izvajala predvsem politična policija, njeno poslušno orodje pa je bilo sodstvo. V objem bratstva krvavih rok pa so poskušali vkleniti tako storilce kot žrtve.
Ne samo „maščevanje“, državo so preplavile tudi druge besede, ki so imele strašne učinke. Beseda „čiščenje“ (čistka) je pomenila smrt več kot enega odstotka prebivalstva Slovenije v maju in juniju 1945. Edvard Kardelj je 25. junija 1945 opoldne kot podpredsednik zvezne vlade poslal „od Predsedništva Centralne vlade“ Borisu Kidriču „osebno“ kot predsedniku slovenske vlade depešo: „Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse druge bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej“ (Ferenc M. 2005, 18).
Medtem ko je bilo najhujše „čiščenje“ kot fizično morjenje končano z amnestijo avgusta 1945, pa so se v državi do njenega konca nadaljevala neskončna „čiščenja“ kot temeljna dejavnost permanentne revolucije.
Temeljni mehanizem, ki je gradil na logiki, da mora sistem instrumentalizirati vsakega posameznega podložnika v poslušno orodje s tem, da ga nadzoruje in obvladuje, pa je bilo množično ovajanje oziroma ustrahovanje, ki ga povzame geslo „Ozna sve dozna“ – politična policija zve vse. To geslo je ležalo kot moranad državo in državljani, seveda pa je bilo po svojem dometu ravno tako prazno kot že omenjeno geslo „nič nismo vedeli“.
Pozivi k ovajanju so bili medijsko propagirani. Tako je Ljudska pravica 1. Julija 1945 objavila tale oglas: „Smelo prijavljajte vojne zločine in zločince! Ustnice mučenih, poklanih in postreljenih žrtev so onemele, zato spregovorimo mi: smrt grobarjem slovenskega naroda.“
Tako kot se je z vsako smrtno žrtvijo „maščevanja“ in „čiščenja“ ukvarjala vrsta ljudi, tako se je še več ljudi ukvarjalo z vsakim, ki se je po drugi svetovni vojni znašel v zaporih in taboriščih – ovaduhi, politični režiserji, politični policisti, sodišča, zaporniško in taboriščno osebje …
Po Božu Repetu je „skozi sodne postopke po približnih ocenah šlo okrog 20.000 ljudi, obsojenih naj bi bilo okrog 8.000“. Repe navaja, da je iz „različnih razlogov, političnih, razrednih, nacionalnih, verskih … iz Slovenije po ocenah Službe državne varnosti emigriralo okrog 30.000 oseb. Zbežala ali izgnana je bila nemška manjšina. Več tisoč ljudi (po uradnih ocenah okrog 7.000 do 8.000) je bilo obsojenih na različnih procesih na zaporne ali na administrativne kazni (to je največkrat prisilno delo). Skozi sodne ali administrativne postopke naj bi šlo okrog 25.000 ljudi. Usmrčeni so bili vrnjeni domobranci (po zadnjih ocenah okrog 11.000)“ (Repe 2004).
Danes vemo, da Repetova navedba o 11.000 po vojnih umorjenih ne drži več, saj je bilo od maja 1945 do januarja 1946 zunajsodno umorjenih več kot 15.100 prebivalcev Slovenije, potem pa morda še več kot tisoč sodno in zunajsodno.
Ko Repe navaja, da je „skozi sodne postopke“ šlo „okrog 20.000 ljudi, obsojenih naj bi bilo okrog 8.000“, ni čisto jasno, ali je v tem številu vštetih tudi „7.000 do 8.000“ oseb, ki so bile obsojene „na različnih procesih na zaporne ali na administrativne kazni“. Zato ne moremo zaupati trditvi, da naj bi „skozi sodne ali administrativne postopke šlo okrog 25.000 ljudi“. Vsekakor se lahko tej približnosti statistike samo čudimo, saj je resničnost veliko hujša, kot pa so ta zelo približna preštevanja.
Tudi statistike emigrantov, beguncev in pregnanih, ki jih navaja Repe, so pomanjkljive. Prvi val emigracije spomladi 1945 je zajel okoli 20.000 oseb, do leta 1964 je čez mejo na Zahod ilegalno zbežalo več kot 40.000 oseb, več kot 30.000 pa jih je bilo zaradi poskusa pobega aretiranih. Torej lahko že samo pri Slovencih govorimo o več kot 60.000 beguncih in ne o Repetovih 30.000. Repe se je s kolegi pri raziskavi usode nemške manjšine v Sloveniji oprl na podatke politične policije, da je bilo iz Slovenije izgnanih 9.474 pripadnikov nemške manjšine. Roman Leljak pa je v Arhivu RS pregledal primarne vire in popisal ljudi, ki so jih izgnali kot nemško manjšino. Prišel je do števila več kot 16.000, torej skoraj dvakrat več, kot navaja udbovska statistika (Leljak 2013). Na Zahod so optirali ali pobegnili ali je bilo pregnanih več kot 27.000 pripadnikov italijanske manjšine. Če seštejemo vse begunce, pregnance, optante in aretirane zaradi poskusov pobegov, je njihovo število nekajkrat večje od 30.000.
Pavel Jamnik je ugotovil, da „kar se je zaporniških knjig ohranilo in so danes shranjene v Arhivu Republike Slovenije, je, glede na število taborišč in zaporov v letu 1945, le manjši del taboriščnih evidenc“. V „registrih pripornikov“ VII.–XI. za leta 1945–1949 je število s strani politične policije preganjanih ljudi 52.190. (Jamnik 2008). Tem lahko prištejemo verjetno več deset tisoč ljudi, ki so bili obravnavani še v petdesetih letih in kasneje. Medtem ko je Cvetkovićev izračun za Jugoslavijo okoli tri odstotke aretiranega prebivalstva do leta 1953, so slovenski stalinisti v svoji revolucionarni gorečnosti ta odstotek še presegli.
Vir: Jože Dežman: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo – Titoizem, poraz nasilja; Mohorjeva založba, Celovec 2015, stran 145 – 148
