Komedijante so velikokrat uporabljali za to, da so javno pripovedovali neprijetne stvari in napovedovali zastrašujočo prihodnost. Ko so ljudje to spoznali, je bilo običajno prepozno.
»Imamo vendar svobodo mišljenja in Šarca na prestolu«
Parafraza Linhartovega govora članom Akademije operosov 1781. leta ima svoj temelj v povezavi med Šarčevo poklicno izobrazbo in našim prvim komediografom ter današnjim stanjem duha na Slovenskem. Strah nas je bližnje prihodnosti.
Čeprav je Šiškova straža, kot so vse podobne novice že stvar preteklosti, gre vendar politični razvoj v smeri, ki nas mora skrbeti. Potrjuje se, da je bila nekomu ta provokacija potrebna. K temu nas napeljuje tudi povezava med njegovim prvim uradnim mariborskim preganjalcem in njegovo nekdanjo službo v nekdanji politični policiji. Vreščanje posameznikov, ki jih je ta rodbinsko trajno zaznamovala, o nevarnosti, ki grozi Sloveniji je simptomatična. Enako velja tudi za odprtost določenih »odprtih in strpnih« medijev tej problematiki.
Trenutno je edina praktična politična posledica postroja v okolici Maribora utemeljitev zahteve: »Sova mora dobiti več pravic!« Na katerem področju? Kontrole nad sodržavljani?
Vsaka normalna država ima policijo. Lahko jo smatramo za njen civilizacijski dosežek. Od aktualne oblasti nikoli ne more biti povsem neodvisna. Največ, kar lahko od nje pričakujemo, je profesionalnost in spoštovanje ustavne in pravne ureditve države. Nekaj povsem drugega pa so razne varnostne službe. Te so bolj ali manj odraz socialne ali osebnostne patologije vladajočih. Izhajajo iz pesonifikacije med njimi in državo. Namenjene so notranjim, ne zunanjim sovražnikom. Preganjajo sodržavljane, ki naj bi obstoječo oblast v njihovih očeh ogrožali. Praktično vse nedomekratične družbe slonijo na moči varnostnih organov. Totalitarne so jih perfekcionirale in spremenile v realno oblast.
Slovenska udba je večinsko preživela družbene spremembe bolj ali manj nespremenjena. Njeni »šefi« v samostojni Republiki Slovenije so zamenjali nekaj izpostavljenih funkcionarjev, njen politični in idejni ustroj pa je ostal v nekdanjih okvirih. Verniki v njihovih vrstah še danes z njo niso kompatibilni.
Duh nestrpnosti in netolerance do demokracije obvladuje Sovo. Iz njihovih vrst tudi najbolj poudarjajo zahtevo: »Sova mora dobiti več pravic!«
Njeno dosedanje delo v zvezi z največjimi problemi slovenske države: tajkunizacija, divja privatizacija, bančna luknja (Iran!), ilegalen izvoz kapitala, korupcija v zdravstvu … ni znano. Njeni nekdanji funkcionarji se omenjajo celo kot ključni ljudje teh nečednosti. Tisto, kar je slovenske državljane pripeljalo do prepričanja, da se je osamosvojitev ponesrečila, ni bi bilo predmet njenega interesa. Kdo in zakaj potrebuje močnejšo Sovo?
Šiškovi naj bi ogrožali ustavno ureditev države. Z nekim govorjenjem, ki ima bolj socialno kot ideološko naravo, telovadbo z nekim še sedaj nepojasnjenim strelnim orožjem in mahanjem s sekiricami, ki so temeljno orodje za gozdarstvo oziroma preskrbo z kurjavo. Ogrožali naj bi Šarčevo levo vlado. Brali smo tudi, da so dediščina vaških straž, se pravi protirevolucije. Da rušijo Slovenijo, da za njimi stoji Janša, ki je še eden redkih politično preživelih osamosvojiteljev. Pogrešali smo samo še, da bi kardinal Rode nadomestil škofa Rožmana.
Niti najbolj patološkemu likvidatorju Pepetu niso odvzeli herojstva
Ogrožanje vlade, ki uteleša slovensko ustavno ureditev (ali res ?), naj bi bil temeljni slovenski problem. Ustavna določila o naravi samostojne slovenske države so jasna: demokratična, socialna, pravna država. Če ima kdorkoli kakršnekoli dvome, so tu še sodbe ustavnega sodišča, zlasti ona o Titovi cesti. Kaj ta določila in vsebine bolj ogroža kot mahanje s simboli totalitarne preteklosti, poveličevanje nosilcev totalitarne prakse, zanikanje državljanske vojne in povojnih pobojev! Kdo stalno krši ustavna določila? Pojavile so se celo skupine v oblekah, ki so to izvajale. Nosili so pravo orožje in celo naboje na trakovih za masovno morijo! Najvišji predstavniki države, celo sedanja pravosodna ministrica, so se veselo z njimi fotografirali in tako izražali solidarnost z njimi. Pristaši nekdanje oblasti bolj kot za grobove svojih, skrbijo za spomenike posvečenimi morilcem. Nikomur, niti najbolj patološkemu likvidatorju Pepetu niso odvzeli herojstva. Enote častilcev pukljastega Mihe, njihovi pristaši in finančni podporniki ne ogrožajo samostojne Slovenije? Potrebuje kdo bolj neposredno sporočilo o političnih razmerah v Sloveniji?
ZZB NOV je edina družbenopolitična organizacija, ki je preživela nekdanji totalitaristični režim. Številni njeni člani, ne pa voditelji, so bili z dušo in srcem na strani osamosvojitve in demokracije. Žal pa so njihovi nasprotniki z napadi na njihove privilegije in predvsem partizanske pokojnine dosegli njihovo strnitev. Zanimivo je, da jih nikoli niso upali načeti kot proračunske uporabnike, kar organizaciji daje izjemno moč. Je edina slovenska stranka, ki ima plačano članstvo, da o aktivistih niti ne govorimo. Slovenske demokracije ne ogroža njihovo klasično članstvo, leta so naredila svoje, ampak »mladinci« s Turnškom na čelu. Med njimi so celo potomci in najbližji sorodniki žrtev povojnih pobojev! Denar ima moč! Ti zahtevajo novo totalitaristično ureditev, ti zapirajo usta zgodovinarjem in novinarjem, ti držijo slovensko državo v šahu zaradi spopadov z interpretacijo polpretekle zgodovine, ki z znanostjo nima nobene zveze. Nismo slučajno slišali, da so prireditve Zveze za varstvo vrednot slovenske osamosvojitve glede nošenja orožja natančno kontrolirane.
»Mladinci ZZB« s Turnškom na čelu najbolj napihujejo pomen mariborskega postroja in vpijejo : »Sova mora dobiti več pravic!«.
Slovenski problem je, da nimamo klasične demokratične levice
Trenutno naj bi bila največji slovenski problem Združena levica. Primer Venezuele, potencialno ene najbogatejših držav na svetu kaže, da jih ne gre podcenjevati. Vendar ne zaradi njihove moči, ampak napak in kriminala »demokracije«. Naraščanje njene številčnosti in moči v Sloveniji je odraz stanja slovenskih socialnih razmer. Skrajna levica je nekaj tako normalnega kot skrajna desnica. Res je levica bolj bojevita. Naša ima neke enote, videli smo jih pred Azilnim domom in v Mariboru ob rušenju nekdanjega župana, se maskirajo, nosijo palice za pretepanje, baje imajo celo čelade in neprebojne jopiče, imajo določene mednarodne izkušnje v bojih z policijo.
Ne vem, če hočejo resnično zrušiti državo. Brez nje nimajo smisla obstoja. Bolj me spominjajo na termite, ki konstrukcijo stavb do skrajnosti oslabijo. Njihova moč v Sloveniji zaradi poglabljanja socialnih razlik in družbenih krivic, zlasti nedelovanja pravne države, narašča. Slovenska družba jih je sprejela kot normalno levico. Vsi, ki se z njo ne strinjamo, smo bolj ali manj desničarji in fašisti. Trenutno so se z komunisti in njihovimi kloni povezali, ker se bojijo Janše. Zato, da bi jih oslabil, »demitiziral«, so edini, ki ga lahko zrušijo, jih je Židan spravil tudi v vlado. Slovenski problem je, da nima klasične demokratične levice.
Borci proti revizionizmu partijske zgodovine slavijo
»Sova mora dobiti več pravic!« postaja alternativa zahtevam po pravni državi, po reformi pravosodja, po uresničitvi tistega, zaradi česar smo se osamosvojili.
Šarčev prestolni govor na Cerju, da državljanske vojne ni bilo, da ne vemo, kaj se je v resnici dogajalo, je v tem oziru simptomatičen. Noče biti samo sovladar predsedniku države (halo?), ampak kar novi Kardelj, ki je edini smel razlagati zgodovino. Borci proti njenemu revizionizmu slavijo!
Komedijante so velikokrat uporabljali za to, da so javno pripovedovali neprijetne stvari in napovedovali zastrašujočo prihodnost. Ko so ljudje to spoznali, je bilo običajno prepozno.
Vir: https://www.casnik.si/sova-mora-dobiti-vec-pravic/
Stane Granda/casnik.si
