Verjetno dobro poznate znano Andersenovo zgodbo »Cesarjeva nova oblačila«. Gre za pripoved o bogatem in nečimrnem cesarju, ki je nazadnje sam postal tarča prevare. Obiskali so ga goljufi, ki so mu obljubili, da mu za primerno visoko plačilo lahko stkejo prav posebno obleko, takšno, ki jo lahko vidi samo nekdo, ki je dovolj pameten. Nato se je cesar »oblekel« v svoja nova »oblačila«, ki jih ni videl, saj se ni upal priznati svoje kratke pameti, ki naj bi bila kriva, da obleke ne vidi. In tudi ostali so se bali, da bi izgubili cesarjevo naklonjenost, zato so novo »obleko« naglas občudovali. Razen nekega dečka, ki je naglas vzkliknil »Naš cesar je nag!« Ta vzklik je mnoge le predramil iz privida nečesa – pravzaprav iz simuliranja nekakšne posebne cesarjeve obleke.
Vas ta zgodba na kaj spominja? Namreč, avtor vrstic, ki jih pravkar berete, že nekaj časa s težavo prepričuje slovensko javnost (še zlasti pa pomladni tabor), da demokracija v Sloveniji v resnici ne obstaja. Imamo sicer njeno formo, imamo volitve, a vsaj v primeru parlamentarnih volitev lahko rečemo, da veselo simuliramo demokracijo. Ali drugače povedano: čeprav smo do »cesarja« zelo kritični, še kar občudujemo njegova nova oblačila, ki si jih je nadel leta 1990. In verjamemo v moč teh oblačil. Tudi če jih ne vidimo, verjamemo, da obstajajo. In si rečemo: »Ne vidimo jih, ampak recimo, da jih vidimo. Torej, demokracije verjetno res ni, ampak treba se je delati, da je vse v najlepšem redu.«
Pred nekaj dnevi sem napisal in objavil dokaj kritičen komentar o ravnanju naših škofov, še zlasti predsednika Slovenske škofovske konference Stanislava Zoreta zaradi njegove preveč naivne čestitke novemu premierju Marjanu Šarcu ter zahvale Miru Cerarju. Članek je bil objavljen tudi na Časnik.si, komentarji pod njim so se kar vsuli. Avtor enega od njih – bil je podpisan z imenom in priimkom, ga tudi dobro poznam – je med drugim zapisal: »Se vam ne zdi, da imajo škofje le širši razgled, kot ga imate vi, ki ste si privoščili zapisati res predrzne sodbe, češ da se škofje ne znajo pametno zadržati, celo da lažejo, in se sprašujete, v imenu koga so vladi čestitali? Ste pravi vernik KC samo vi in vaši somišljeniki? Smejo biti tudi tisti, ki so volili stranke vladne koalicije? Smejo škofje čestitati samo tisti vladi, ki bo vam všeč? Je demokracija le v primeru, če vladajo “vaši”? Ali sedanja slovenska vlada ne predstavlja večine volilnega telesa oz. ni odraz sestave DZ? Ali ni govorjenje o nedemokratičnosti otročje. Jezni otrok se, potem ko je igro izgubil, jezi: “To pa ni pravično!”«
Poudaril sem seveda tiste besede, ki predstavljajo največji problem, namreč zaverovanost v »nova oblačila«. Poznam kar nekaj krščanskih izobražencev, ki menijo zelo podobno – namreč da Šarčeve vlade niso postavili stari centri moči, globoka država in strici iz ozadja, pač pa so ga izvolili ljudje na volitvah. Torej je Šarčeva vlada posledica demokratično izražene volje ljudi na volitvah. Večina si za premierja ni želela Janše in je zato podprla stranke, ki so se opredelile proti Janši. Moj greh pa je bil, ker se že nekaj časa naglas derem, da je cesar nag, s tem pa vnašam apriorno nezaupanje v slovensko demokracijo. Kar je – po mnenju nekaterih – neevangelijsko, nedemokratično, bogokletno in otročje početje. Torej, draga bralka, dragi bralec, cesar torej ni nag. Tudi če je nag, se vam to samo zdi. V resnici ima nova oblačila, samo vi, ki to berete, ste pač enostavno preveč butasti, da bi jih videli. Z mano vred.
Si boste še kdaj upali zavpiti »Cesar je nag«? Jaz bom s tem nadaljeval. Ker enostavno nimam vesti, da bi lahko dajal potuho simulaciji demokracije. Pa čeprav me bo tudi velik del pomladne srenje obravnaval kot nebodigatreba, nekakšnega gostilniškega zmerjalca. A če je bil duhovnik sv. Jožefmarija Escriva zaradi svojega poslanstva deležen hudih napadov celo tistih, ki so mu bili blizu, sem pripravljen prevzeti tudi to tveganje. Boga je treba bolj poslušati kot ljudi.
