Piše: Jože Biščak
Bilo je jeseni pred nekaj leti, ko sem še kot direktor družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija, prosil za sestanek predsednika uprave podjetja Gen-I Roberta Goloba. Hitro je odgovoril in čez nekaj dni sem stopil v stavbo na Dunajski cesti 119 v Ljubljani. Uvodoma nekaj vljudnostnih besed, nato kratka izmenjava pogledov o energetiki, na koncu moje vprašanje, ali bo Gen-I podaljšal oglaševalsko pogodbo. Njegov odgovor je bil jasen: »Biščak, jaz moram prodajati elektriko in levim in desnim, zato ne bomo samo poodaljšali pogodbe, ampak bomo oglaševanje povečali.« Golobu sem še danes hvaležen, čeprav mi ni jasno, kaj se je z njim zgodilo, ko si je za pas dal premiersko pištolo.
Te prigode, ki sem jo povedal tudi na seji parlamentarne preiskovalne komisije, ki jo je v začetku vodila Mojca Šetinc Pašek, (najbrž) ne boste našli v poročilu, ker bi potem propadel konstrukt sedanje predsednice Tamare Vonta. To bi pomenilo, da je sedanji predsednik vlade, ko je bil še na čelu državnega podjetja, »financiral« Demokracijo. Besedo »financiral« sem dal v narekovaje, kajti »financiranje« neke gospodarske družbe, kar Nova obzorja so, pomeni vse kaj drugega kot to, da državno podjetje oglašuje v nekem mediju. Ko sem na komisiji vprašal, kaj razumejo pod besedo »financiranje gospodarske družbe«, da sploh vem odgovarjati, nisem dobil odgovora. Če bi to res pomenilo financiranje, potem vsak, ki kupi žemljo v Mercatorju, financira lastnika trgovske družbe. Ampak to ni »financiranje«.
Zadeva je tipičen primer zlorabe jezika, ko levica daje besedam in pojmom povsem nov, drug pomen. Enako se je zgodilo na mojem drugem zaslišanju, ko je komisijo že vodila Vonta. Ves čas je poudarjala, da je Demokracija »strankarski medij«. Ugovarjal sem, a je kot papiga ponavljala svoje. In danes mediji pišejo o Demokraciji kot strankarskem mediju. Razčistimo. SDS občasno izdaja revijo, ki je namenjena članstvu in jo člani dobijo brezplačno. Temu se reče »strankarski medij«. Demokracija pa je na trgu, njeno preživetje je odvisno od prodaje revije in oglasnega prostora. In če ima SDS solastniški delež v Demokraciji (česar nismo nikoli skrivali), še ne pomeni, da je revija strankarski medij.
Zaradi napadov name osebno, na moje kolege in medije, za katere delam, ne želim biti depresiven, a poldrugi mesec pred volitvami je jasno, da je demonizacija in kriminalizacija drugače mislečih dokončno razkrita kot stvar selektivne uporabe zaupnih podatkov preiskovalne komisije. In že nekaj let je pred volitvami enako – z zlorabo položaja in moči so napadi na desnico postali skoraj matematična konstanta. Klevetanje zasebnikov (in vsi, ki delamo na Novi24TV in Demokraciji, smo zasebniki) je pod Golobovo vlado postalo nova sulica za utrjevanje njihove moči in način, da se morebiti še izognejo neizbežnemu volilnemu porazu. Že ob ustanovitvi komisije sem zapisal, da je ta namenjena uničenju konservativnih medijev (naše jasne usmeritve nikoli nismo skrivali), a glavna tarča je največja opozicijska stranka. Vse drugo je kolateralna škoda levičarske kampanje »Samo da ni Janša«.
Delovanje Tamare Vonta in njenih prišepetovalcev je kot iz učbenika Saula Alinskyja »Pravila za radikalce«. Ameriški aktivist je bil zelo jasen: oblast se ne zasluži, ampak se jo prigrabi, zato cilj vedno upravičuje sredstva. Zadnja leta je njegovo delo postalo operativni priročnik slovenske levice, katere namen je bruhanje žvepla na vse, ki jim niso (ali kar jim ni) pogodu. Najprej so prek njim naklonjenih medijev z očitnimi lažmi očrnili Novo24TV in Demokracijo. Izzvali so konflikt, ki mu je sledila ustanovitev preiskovalne komisije. Komisija, polna levičarjev, ki so sebi zgradili grad srednjeveških privilegijev, je nato izolirala in s spodbujanjem zavisti (to je stara in preverjena komunistična taktika) personalizirala tarče. Svojo dejavnost je torej usmerila tja, kjer lahko povzroči največ škode – na posameznike iz Nove24TV in Demokracije.
Kaj bo sledilo, si lahko samo mislim: stopnjevanje napadov do volitev, ko bodo Golobove, v to sem prepričan, dokončno odnesli volivci.
