Piše: Vančo K. Tegov
Te dni bo kulturni dan, dan slovenske kulture in jezika, tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, na dan, ko je 8. februarja pred 177 leti umrl France Prešeren. Naredil je veliko, ko je slovenščino kot jezik, bistveno sestavino bitja in žitja vsakega naroda, dvignil na piedestal. Le var’vati ga je treba pred vsemi vplivi, nerodami in nezgodami, ki prihajajo od vsepovsod.
France, dr. France Prešeren, je največji slovenski pesnik. Postal je prvi slovenski pesnik v modernem smislu in z njegovo poezijo smo Slovenci, v literarnem pogledu, postali enakovredni evropskim narodom. Danes velja France Prešeren za enega največjih slovenskih pesnikov in slovenskih simbolov, njegovo sedmo kitico Zdravljice smo vzeli za himno, njegovo podobo na kovancu za dva evra danes nosimo v denarnicah ali drobižnicah..
Ampak našemu Francetu, posebno danes, te dni, ne bi pasalo kaj dosti, kar bi videl.
Ne paše mu, da po nekoč beli Ljubljani, danes pa z vso kramo, posebej kulturni, nastlani, da njemu pod nosom godé in grdo in tujo spakedranščino govoré, četudi mnogi izmed njih tu živé. Pa mu v nekih čudnih oblačilih tu naokoli hodé. Na spodobnost so pozabili. In sedaj takšnile kulturno politiko v nas Slovencih krojé. Tisti, ki dosti o kulturi ne vedo, nam ne smejo soliti pameti.
Paše pa zagotovo, da sta se pojavila Maruša in Silvester, ki sta vsak s svojo besedo in zgledom spodila stran neke šeme in postave, košatih las in temne glave, ki so motile ter Francetu tam v posmeh stale, mimoidoče nadlegovale ali dale klobuk na tla in na nabirek čakale. Maruša je v mestni hiši ljubljanski dvignila glas, Silvester pa povabil vse slovensko, pristno kulturno in jezikovno čuteče, da pridejo 26. decembra Francetu ter slovenski samostojnosti in enotnosti v čast pred njegovo podobo, v slovensko prihodnost zazrto, igrat na harmoniko in zapet le slovensko. Z velikim ponosom je slovenski Janez na ta dan izjavil, da je Slovenija pa le malo bolj slovenska postala, srečen pa bi bil, da bi v takšni obliki za vedno ostala. To pa je le na nas, ki dajemo nekaj na to, da to obdržimo. Le ozirati se ni treba na tiste “onéte”, ki želijo nekaj drugega, od česar ne bi imela ničesar ne duša ne pamet in tudi srce slovensko ne.
Ne bi mu bilo pogodu
Francetu ni prav, da v naših šolah slovenskih sedijo postave čudne oprave, prekritih glav, ki slovensko ne znajo in morajo še enega učitel’na zraven imeti. Da tujim otrokom, ki v klopi sedé in bistva slovenske besede ne razumejo, še enkrat pove, ker oni so od drugod in ničesar od »slovenščine« ne vedo. Le kako potem šolo naredó, da na koncu nič ne vedó? Tole v naših šolah nič ne velja, da se to dopušča. Se je celo našla neka “avša” od ravnateljice v Savinjski dolini, ki bi staršem tu rojenih otrok pošiljala vabila na roditeljski sestanek v “arnavtskem” jeziku. Tako kot je zrak slovenski, tako kot je voda slovenska, tako kot je jezik slovenski in kultura slovenska, naj bo tudi šola slovenska na Slovenskem. France tega že ne bi naredil, kar je prej omenjena “avša”. France bi naredil vse za ubesedeno in izgovorjeno slovenščino in slovensko kulturo.
Vesel bi bil, naš France!
Vesel bi bil, da nekateri v širni svet njegove besede in verze nesó, ki so zainteresirani, da se njegove besede beró. Prešernovi verzi v 28 evropskih jezikih so na spominskem obeležju na Schumanovem trgu v Bruslju od leta 2008, ko je Slovenija v času Janševe vlade kot prva izmed novih članic odlično predsedovala EU. Takrat sta spomenik odkrila tedanja ministra dr. Vasko Simoniti in dr. Milan Zver. Hvala bogu, da sedaj za spomenik skrbita zakonca Zver. Le tako bodo v bodoče njegove verze brali vsi, ki bodo to želeli.
Mi mu moramo slediti in mnogo tega narediti ter kulturo in jezik ohraniti. Zato mora in sme biti kultura sestavni del identitete in duše naroda ter vseh, ki tu živimo. Kultura mora biti nekaj lepega. Kultura mora nositi pozitivno sporočilo, mora biti duhovno in mentalno gibalo naroda. Kultura je vse, kar človeka dela človeškega, normalnega, pristnega. Za takšno kulturo mora biti največ prostora – za tisto, ki ohranja temelje družbe, na katerih je nastala, in ne za tisto, ki te temelje podira. S svojo kulturo čutimo lastno dušo. Narod brez lastnega jezika, kulture je invaliden narod. Mi svoji kulturi in jeziku tega ne želimo. Ampak zdrav narod, zdrav jezik in zdravo kulturo za zdravo dušo narodovo.
Častilci njegovega dela in prispevka za kulturo in jezik naj živé, skrunilci pa naj v mišje luknje zbežé. Slovenijo normalno in kulturno si želimo in zato se tudi sleherni dan za to borimo.
