Piše: Vančo K. Tegov
Ja, delo na kmetiji je lahko zelo lepo – ampak samo, če ga res ljubiš in si pripravljen na vse, kar prinese s seboj. Veliko kmetov in kmetic pravi ravno to: »Je naporno, a vredno vsakega žulja« ali »Življenje na kmetiji je lepo, a nikoli lahko«.
Torej da, lepo je – srčno in pristno, če ti je to v krvi, če uživaš v ritmu narave in ti ni težko vstati ob peti uri zjutraj. Če pa iščeš stabilno plačo, proste vikende in manj fizičnega napora, hitro postane »prelepo, da bi bilo res«. Si na kmetiji rojen ali si se vanjo »poročil«, »zakotalil« ali morda celo »uštulil« iz preračunljivosti in interesa? Filozofi tu ne zdržijo dolgo – zdržijo zdravi, močni in tisti z železno voljo. Pa kljub temu je potrebno ogromno znanja, nenehnega prilagajanja in vseživljenjskega izobraževanja. Naj mi kmetovalci ne zamerijo, a skorajda je to permanentno učenje. Zato poleg vseh sladkosti in tudi grenkobe potrebuješ močno voljo in čas. A ravno v tem lovljenju časa – za spravilo, za pravočasno delo – pogosto pride do neželenih situacij: poškodb, nesreč, včasih s trajnimi posledicami ali celo s smrtnim izidom. Ob vseh lepotah, naporih in srečnih trenutkih, ki jih prinaša delo na kmetiji in v gozdu, se je treba soočiti tudi s tem delom realnosti in priznati: velikokrat si za to kriv sam kmet, ne glede na to, ali je na njivi, v hlevu, na dvorišču ali v gozdu.
Na povečano nevarnost poškodb ali drugih zapletov vpliva marsikaj: na kmetiji ni 8-urnega delovnika, ni sobot in nedelj brez dela (razen če imaš zelo mehanizirano kmetijo). Vreme narekuje vse – dežuje, ko bi moral kositi, suša pride, ko rabiš travo, zmrzal pobije sadje. Fizično je delo zelo težko: hrbet, kolena in rame trpijo, tudi če si še mlad.
Finančna negotovost je stalnica – cene padajo, stroški rastejo, subvencije so zapletene. Včasih pod težo vsega tega človek klone in se zbudi kje drugje – ali pa žal sploh ne. Ker so kmetije (še posebej hribovske) pogosto zelo osamljene in sosedi daleč, tudi najnujnejša pomoč pride prepozno. Delo na kmetijah in v gozdu sodi med najbolj nevarna dela v Sloveniji. Statistično gledano sta obe dejavnosti med vodilnimi po številu nesreč s hudimi poškodbami in smrtnimi izidi (v primerjavi z drugimi panogami). (Po podatkih za zadnja leta, npr. 2024, je bilo v gozdu 5 smrtnih žrtev, v kmetijstvu pa se število nezgod spet povečalo.)
Kako se primerno zaščititi?
Ključna je primerna osebna varovalna oprema (OVO). V Sloveniji mora biti skladna z evropskimi standardi (označena s CE), redno vzdrževana in pravilno uporabljena. Za lastnike kmetij in gozdov (ki niso zaposleni) ni strogo obvezna po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu, a je zelo priporočljiva – pogosto tudi pogoj za subvencije ali ugodnejše zavarovanje.
Osnovna zaščitna oprema (močno priporočena!):
Delo z motorno žago
Gozdarska čelada (z vizirjem + glušniki), protirezne hlače (razred 1 ali 2), protirezni čevlji z jekleno kapo, zaščitne rokavice.
Delo s traktorjem
Varnostni pas (če obstaja), ROPS/FOPS kabina, zaščita kardanske gredi.
Delo z živalmi
Trdni čevlji z jekleno kapo, zaščitne rokavice, občasno čelada ali obrazna zaščita.
Pršenje FFS (fitofarmacevtskih sredstev)
Zaščitna obleka tipa 4/5/6, respirator, nepredušna očala, kemično odporne rokavice.
Splošno na kmetiji
Visoko vidna oblačila, delovni čevlji z jekleno kapo, zaščita sluha pri hrupnih strojih.
Resume
Zdi se enostavno, pa ni. Ni dovolj, da si nadeneš vso opremo, se »našemiš« in greš. Tudi z opremo je treba znati ravnati. Veliko zaščitnih oblačil spremeni tvojo gibčnost, ravnotežje in občutek za okolico – nisi več tako lahkoten kot peresce. Zato se moraš opreme naučiti uporabljati pravilno, ne samo prebrati navodila na deklaraciji. Eden najpomembnejših vzrokov nesreč je prav neuporaba opreme ali površna, šlampasta nošnja (nedosledno zapenjanje ipd.). Vzameš si dovolj časa – brez naglice. Če delaš počasi in zmerno, pravzaprav hitiš dovolj, da postoriš vse, kar si načrtoval, in pri tem še uživaš. Tako živiš življenje na kmetiji s prednostmi in neštetimi lepimi trenutki med delom in vsakdanom. Le varno mora biti.
