Piše: Andreja Valič Zver
To je naslov znamenite razprave dr. Jožeta Pučnika, ki jo je leta 1963 objavil v reviji Perspektive. Ne pozabimo, Pučnik je bil leta 1959 obsojen na devet let strogega zapora. Leta 1963 je bil pogojno odpuščen ter se je spet vključil v intelektualno in publicistično delo.
V študiji, zaradi katere je moral ponovno v zapor, je Pučnika zanimalo, zakaj je kmetijstvo eden od najobčutljivejših problemov socializma. Dolgo in sistematično je zbiral gradivo in konkretne podatke. V uvodnem delu je poudaril, da pri kmetijstvu ne gre za ekonomski problem, ampak ga je revolucionarna metoda spremenila v ideološki, politični in socialni problem. Nova oblast je v kmetih videla predvsem oviro in težavo. Prisilna kolektivizacija je povzročila ogromno škode, nad kmeti se je izvajalo nasilje. Pučnik je zahteval večje investicije v zasebni sektor ter moralne in materialne spodbude za večjo podjetnost kmetijstva. Menil je, da socialistično kmetijstvo, ki temelji na ideoloških osnovah, ne bo moglo proizvesti dovolj hrane in bo še naprej uvažalo žito iz ZDA.
Revija je dosegla precejšen odmev v javnosti. S Perspektivami se je začel ukvarjati tudi šef ideološke partijske komisije Stane Kavčič, ki je Pučnika označil za »neobelogardista«, torej za razrednega sovražnika. A ne glede na grožnje je Pučnik režimu kljuboval še naprej.
S Pučnikom v mislih se premaknimo v sedanjost. Pred nekaj dnevi je presednica EK Ursula von der Leyen podpisala zloglasni trgovinski sporazum Mercosur, ki zgolj nadaljuje sovražno politiko do evropskega kmetijstva, ki jo je zasnoval prosluli podpredsednik prejšnje EK, socialist Frans Timmermans. Urbana politična smetana je pred desetletjem spisala novi program za evropsko kmetijstvo, ki je prinesel ogromno škode. Nekaj milijonov (!) kmetij je bilo prisiljeno zapreti svoja vrata (v Sloveniji več kot 7.000), kar je seveda pomenilo zmanjševanje kmetijske proizvodnje in posledično dvig cen kmetijskih proizvodov. EU je zato prisiljena uvažati manj kakovostno hrano. Dodatni problem za kmetijski sektor je pomanjkanje mladih prevzemnikov kmetij. Komaj pet odstotkov jih je mlajših od 35 let. Kako EU skrbi za skupno kmetijsko politiko, ko pa le v enem desetletju izgubi tretjino kmetij?
A tudi v posttimmermansovi eri gre na slabše. Aktualna EK je za prihodnjo finančno perspektivo predlagala za 80 milijard evrov manj proračunskega denarja (s 380 na 300 milijard evrov). V primerjavi z osemdesetimi leti ga je kar trikrat manj. To lahko privede tudi do lakote na evropskih tleh.
Vendar se predsednica EK na to ne ozira. Še vedno stavi na levičarsko paradigmo, da je treba zminimalizirati meso na jedilniku, zlasti govedino in svinjino, in da naj se ta proizvodnja prenese v tretje države (mi pa bi proizvajali laboratorijsko hrano, npr. sintetično meso, črve, žužke in podobne živalce). Paradoks pa je, da se Timmermans, zloglasni avtor nove kmetijske politike in spremenjenega sloga prehranjevanja, nikakor ni mogel odvaditi klasičnega jedilnika, zaradi česar naj bi imel hude zdravstvene težave.
No, evropski standardi v kmetijstvu so še vedno najvišji na svetu. Imamo zdravo zemljo, dovolj čiste vode in kakovostno hrano. Zdaj se bo vse to skrčilo. Kmete bo udarilo po žepih, a večino potrošnikov – po želodcih.
Toda tudi levaki se spreminjajo – seveda v napačno smer. Od nekdaj so imeli podeželje in kmete za razredne sovražnike. Zdaj jim gre na živce celo industrija z delavci vred, ki jih tako ali tako ne volijo več. Tudi »z industrijo ven iz EU!« sledi iz njihovih pričakovanj. Zeleni prehod in migracije jim bolj koristijo. Na volitvah seveda.
Včasih je dobro priznati napake, čeprav pozno. Nemški kancler Friedrich Merz danes javno obžaluje razgradnjo nuklearnih elektrarn. Verjamem, da bodo tudi kreatorji uničenja evropskega kmetijstva kmalu obžalovali svoje početje. Tudi tretje nemško priznanje krivde, ki korenini v merklovskem pogledu na svet, to je propad nemške avtomobilske industrije, pride na vrsto. Prav bi bilo, da bi krivci za vse te šlamastike prevzeli odgovornost.
Za konec: slovenska kmetijska politika je podobno kot (skupna) evropska, milo rečeno, slaba! Še dobro, da novo vodstvo Kmetijsko-gospodarske zbornice razume, kaj je treba storiti.
