Piše: Gašper Blažič
Verjetno že vsi poznate pregovor, da je demokracija sicer slab sistem, vendar boljšega za zdaj še niso iznašli.
V demokraciji ima, vsaj teoretično, oblast ljudstvo, ki je tudi glavni suveren v državi, svojo oblast pa redno izvaja preko volitev (predstavniška demokracija). Ker pa je izid volitev odvisen od vse več dejavnikov, tudi od lastništva medijev in zlorab institucij, je demokracija toliko bolj občutljiv sistem in se lahko zelo hitro razvije v demokraturo, če uporabim sedaj že kar popularen izraz Draga Jančarja. Demokraturo, ki z besedno formo spominja na diktaturo, bi lahko opisali kot stanje formalne demokracije, kjer pa ljudstvo zgolj »požegna« to, v kar ga prisili oblast. Takšen primer je denimo Ruska federacija, kjer je Vladimir Putin že skoraj tri desetletja nedotakljiv vrhovni oligarh. Vendar vedno znova »demokratično izvoljen«.
Jasno je, da skušajo politične elite, ki so zavozile državo, vedno znova prikazati Potemkinove vasi, kot se temu reče. Torej ustvarjati atmosfero navidezne resničnosti uspešne vladavine. Vendar ima to svojo mejo. Ko te elite pred volitvami začutijo nervozo zaradi bližajočega se neuspeha, postaja tudi njihovo ravnanje vse bolj nepremišljeno in zaletavo. Gre za psihološki koncept »bunkerske mentalitete«, torej za defenzivno, paranoično stanje, ko se politik ali režim čuti oblegan od sovražnikov (resničnih ali izmišljenih), kar vodi do (samo)izolacije, črno-belega razmišljanja in iracionalnih odločitev za ohranitev moči. Namesto da bi se soočili z realnostjo, se zapletajo v spiralo napačnih odločitev, od propagande, populističnih bombončkov pa vse do takšnega ali drugačnega zatiranja opozicije. In prav takšno stanje lahko opazujemo v času zadnjih mesecev mandata sedanje vlade. Vse skupaj pa močno spominja na ravnanje stranke LDS in njenega tedanjega šefa Antona Ropa leta 2004, tik pred porazom na volitvah in odhodom z oblasti.
Kako presoditi, kdaj je nek politik (oziroma stranka, politična elita itd.) prestopil mejo med normalnim in »bunkerjem«? Poglejmo primer. Golobova koalicija je v izteku leta 2025 poskrbela za uzakonitev obvezne božičnice (zimskega regresa) za vse. Šlo je za povsem rokohitrski ukrep, ki je mnoge javne institucije spravil v veliko finančno zadrego, saj na tovrsten proračunski izdatek niso računale. Dejansko pa je bil to tipičen primer »tolažilne nagrade«, ki izgleda nekako tako, kot če ti ropar odvzame sto evrov in ti za tolažbo vrne 20 evrov, da si mu nato celo hvaležen, ker ti ni vsega pobral. Tovrstni populizmi, s katerimi vlada računa na hvaležen odziv ljudi (ki jim je tako ali tako vseeno, od kod pride denar, glavno je, da ga dobijo), so dejansko nekakšno blaženje simptomov lastne arogance in požrešnosti. Med zdravljenjem vzrokov in zdravljenjem simptomov neke bolezni pa je velika razlika.
»Desperanto«, kot se pogosto poimenuje govorica obupa, se med vrsticami kaže marsikje. Ne samo v vsebinsko praznih Golobovih nagovorih za dan samostojnosti in enotnosti ter v novoletni poslanici, pač pa predvsem v dejanjih. Nenavadno je namreč, da se po izgubljenem referendumu, v času katerega ni manjkalo težkih besed na račun Cerkve, Golob sedaj prikazuje kot nekakšen praktičen katoličan, čeprav njegova vlada še vedno vodi sovražno politiko do vernih. Na drugi strani pa imamo lep izbor »cesarjevih novih oblačil«. Denimo, osrednji časopis Delo je v času, ko je njegov lastnik dobil nov stomilijonski posel z državo, poskrbel za dvoje: za lizunsko hvalisanje slovenske zunanje politike za delo v Varnostnem svetu OZN pa tudi za vključitev Tine Gaber Golob med kolumniste osrednjega časnika. Kar je tipično dejanje iz obupa. Tako kot deljenje davkoplačevalskega denarja osrednjim medijem, s katerim jim daje jasen signal, naj ne grizejo roke, ki jih hrani. Po drugi strani pa oblast skuša zlomiti opozicijske medije. In bolj ko se bodo volitve bližale, bolj obupne bodo poteze koalicije. In po svoje tudi zabavne.
