Piše: Gašper Blažič
Novo leto, nove navade. Saj veste, padajo obljube, pa se jih je treba držati.
Tudi s pionirsko obljubo je bilo menda tako, saj je vsak od nas prisegel, da se bo pridno učil in delal in med drugim, da bo spoštoval slavna dejanja partizanov in napredne ljudi sveta, ki želijo svobodo in mir. Ja, ta je kar malo težka, moja malenkost se je namreč že zelo zgodaj temu izneverila. Menda sem že v dijaških letih začel podpirati kolaborante in reakcionarje.
Je pač tako, da sem živel tako kot večina mojih vrstnikov iz neposrednega okolja v nekakšnem shizofrenem svetu. V šoli smo se učili o Titu, samoupravni socialistični domovini, revoluciji in naprednjaštvu, pri verouku pa o »opiju ljudstva«, o Bogu, ki je ustvaril človeka iz nič (in ne iz opice). In je pri meni pač prevladala klerofašistično-katolibanska stran širše vzgoje, s čimer sem si prislužil partijski pekel. Tako da niti nisem imel občutka, kakšnih zaobljub naj bi se držal.
Naš premier Robi je glede tega veliko bolj zvest. Pri maši za domovino decembra 2025 se je zaobljubil, da bo odslej redno hodil k maši ne glede na to, da so gospod nadškof med vrsticami povedali na račun oblasti precej kritik, in ne glede na to, da tokrat ne bo nobenih plišastih medvedkov (in kužkov), pa tudi da Tina ne bo zraven tiščala svojega smrčka kot kakšna nutrija. Te tri mesece do 22. marca bo Robi pač zdržal kot zgleden kristjan. In se bo kesal za vse grehe, tudi tiste, ki jih je menda delal že pod svojo ministrsko šefico Teo Petrin leta 1999. In prosil za odpuščanje tudi vse tiste, ki jih je v zadnjih letih tako intenzivno metal čez ramo, da je že skoraj dobil »heksenšus«.
Kdo ve, morda bo celo umaknil tožbo proti Demokraciji pod pogojem, da ga spet objavimo na naslovnici v uniformi. Ne v kakšni Benitovi, ampak tisti z modro titovko in rdečo rutico. S tem bo potolažen, čeprav v takšni opravi menda ne bo mogel v cerkev.
