Piše: Petra Janša
Od izida 1. oktobra do 24. decembra je novi film o Presvetem Srcu Jezusovem s 464.341 gledalcev postal nepričakovana uspešnica v Franciji in strelovod za polemike.
Film z naslovom »Sacré-Cœur«. Njegova vladavina ne bo imela konca«, ki je izšel 1. oktobra, se osredinja na Jezusova prikazovanja francoski redovnici, sveti Margareti Mariji Alacoque, ki ji je med letoma 1673 in 1675 v Paray-le-Monialu v francoski regiji Burgundija pokazal svoje srce.
350. obletnica Jezusovih prikazovanj
Dokumentarna drama tako združuje zgodovinske rekonstrukcije, pričevanja in strokovne analize. Veliko prostora posveča pripovedim o osebnih srečanjih s Kristusom, pogosto med čaščenjem Najsvetejšega. Priče in govorci so zelo različni – od patra Matthieuja Raffraya, duhovnika, znanega po svojih močnih stališčih do družbenih medijev, do zapornikov, poslancev in nekdanjega preprodajalca drog iz Bondyja, mesta v severnem predmestju Pariza, znanega po visoki stopnji kriminala.
Režiserja filma, zakonca Steven in Sabrina Gunnell, sta se za produkcijo filma odločila po obisku omenjenega burgundskega svetišča. Steven je nekdanji član francoske fantovske glasbene skupine Alliage iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Spreobrnil se je v katoličana in zdaj z ženo producira filme, povezane z njuno globoko krščansko vero.
Film daje velik pomen svetišču Paray-le-Monial. Svetišče, ki je bilo od leta 1985 zaupano skupnosti Emmanuel, vsako leto obišče več deset tisoč romarjev. Od decembra 2023 do junija 2025 je bilo prizorišče zelo uspešnega jubilejnega praznovanja 350. obletnice prikazovanj. Jubilej je bil tesno povezan z zadnjo encikliko pokojnega papeža Frančiška »Dilexit Nos« s podnaslovom »O človeški in Božji ljubezni srca Jezusa Kristusa«, ki je bila objavljena oktobra 2024.
Film ne omenja jezuitov
Uspeh filma je prišel skupaj s kritikami – tako znotraj kot zunaj Katoliške cerkve. Ena pogostih kritik filma »Sacré-Cœur« znotraj cerkve je izpustitev jezuitov. V filmu nastopa duhovni voditelj cerkve sv. Alacoqueja pater Claude La Colombière, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetnika, vendar nikoli ne omenja, da je bil jezuit. Prav Družba Jezusova pa ima ključno vlogo pri širjenju pobožnosti Presvetega Srca Jezusovega in je vitalno gibanje znotraj vesoljne cerkve, ne le lokalni pojav. Zunaj katoliške sfere pa so polemike dosegle raven »kristjanofobije«, kot je dejal sam režiser, ko javne ustanove, kot so mestne hiše, niso želele predvajati filma, kot se je zgodilo na primer v Marseillu.
»Kršitev« sekularizma
Projekcija 22. oktobra v mestnem kinu Château de La Buzine je bila odpovedana, kot razlog pa so navedli »kršitev načela sekularizma« v javnem prostoru. Francoski časnik Le Monde je poročal, da je bila projekcija odpovedana le nekaj minut pred premiero, ker »javni objekt ne more gostiti projekcij verske narave«. Ko naj bi bil film premierno predvajan 1. oktobra po vsej Franciji, je MediaTransports, oglaševalska agencija, specializirana za komuniciranje v javnem prometu, zavrnila načrtovano kampanjo s plakati na postajah podzemne železnice in železniških postajah, pri čemer je navedla »versko in prozelitizirajočo naravo« projekta, ki je »nezdružljiva z načelom nevtralnosti javne službe«, pa je poročal francoski časnik Le Figaro. Da bi se še bolj razširila burna razprava o filmu »Sacré- Coeur«, je Le Monde 29. oktobra poudaril »politično« razsežnost filma in hkrati izrazil presenečenje nad njegovo »nizkoproračunsko« naravo, ki »nikoli ne bi smela preseči nišnega občinstva, ki ji je bil namenjen«.
Vrnitev religije v francosko družbo
Toda za patra Pascala Ideja, duhovnika v pariški nadškofiji, znanega kot spletnega filmskega kritika, »’Sacré-Cœur’ otrese prah, razdeli in depolitizira osrednjo resnico krščanstva, ki je, da je Bog postal Srce«. Pater Ide, doktor medicine, filozofije in teologije, je 29. oktobra v francoskem katoliškem časniku La Croix izrazil svoje navdušenje nad filmom. »Kar se me je nedvomno najbolj dotaknilo, je bila Jezusova oseba in njegova močna želja, da bi se osebno dotaknil vsakega človeka na najbolj intimen način, da bi izkusil intenzivno povezavo iz srca v srce.« V pogovoru za ameriški katoliški medij OSV News je dodal: »Film je zelo bogat. Za vsakogar se najde nekaj. Gotovo pa je, da ima precejšen vpliv, kar veliko pove o pričakovanjih občinstva, ki presega prakticirajoče katoličane.« Tudi francoski časnik Le Figaro je 3. novembra posvetil celo stran fenomenu dokumentarnih dram in zapisal, da »ta film razkriva diskretno, a resnično vrnitev religije v francosko družbo«. Priljubljenost filma je tako velika, je zapisal Le Figaro, da se »vrste pred kinodvoranami (…) iz tedna v teden daljšajo«.
(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 25. decembra 2025.)
