Piše: Miro Petek
Bolj ko se pomikamo proti volitvam, bolj prihaja na dan šarlatanstvo in škodljivost aktualne oblasti, ki brez sramu manifestira, da je pripravljena narediti vse, da bi ostala na položaju.
Tako nesposobne in imbecilne politične elite doslej še nismo imeli. Njihovim idiotskim potezam skorajda ni več mogoče slediti, saj brez omejitev prehitevajo druga drugo. Škandalozna sramota z raziskovanjem Šutarjevega umora kaže na nesposobnost organov pregona na eni in njihovo politizacijo na drugi strani, saj je bilo treba čez noč zapreti nekoga, da bi lahko Golob razglasil učinkovitost in uspešnost. Že nekaj časa spremljamo tudi šlamastiko z dolgotrajno oskrbo. Pol leta se zbirajo velikanske vsote denarja, upravičencem do oskrbe na domu in druge vrste pomoči pa so še vedno nedostopne. Od treh največjih izvajalcev pomoči na domu jo ta čas izvaja le eden, in ta pri vsega dveh upravičencih. Golob je v teh štirih letih na stežaj odprl vrata kaosa, ki nas kot živi pesek vsrkava v anarhijo.
Golob in njegovi nas s pomočjo kupljenih medijev in novinarjev ob nadzoru ideološke levičarske miselne policije vsakodnevno zasipajo z mantro, kako so uspešni, kako nam zavida vsa Evropa in svet, kako so naredili nekaj, česar doslej ni naredila nobena vlada, kako funkcionira dolgotrajna oskrba, kako so rešili zdravstvo, kako so pokončali vse dvoživke, kako so uničili fašizem in fašiste, kako so v deželo prinesli svobodo, kako so prvi, ki so uzakonili božičnico (ja, najprej so nam z novimi davki veliko vzeli, da so na koncu nekaj malega dali) … Skratka, ustvarili so deželo samoroga, v kateri je vse pravljično in v najlepšem redu, treznejši opazovalci pa vemo, da ni tako. Številke, podatki, raziskave in mnoga dejstva kažejo, da je ta oblast nesposobna in neuspešna − reforme so uspešne le na papirju, ki ga sami popišejo, ne pa v realnem življenju −, pri čemer Golobovi dodajajo, da je nezadovoljstvo ljudi le posledica nerazgledanosti in nerazumevanja njihove veličine in naporov. Dejstva pri Golobu niso več merilo resnice, ampak ovira, ki jo je treba zaobiti. Ko podatki ne ustrezajo Golobovi pripovedi, se lepo zamenja pripoved. Tako nastane iluzija normalnosti, ki ni namenjena razumevanju dogajanja v državi, temveč njegovemu prikrivanju. Namenjena je slovenskim ovcam, ko gredo na volitve.
Če se poigramo z Orwellom; Golobov namen ni prepričati ljudi, da je resnica drugačna, temveč jih navaditi, da resnice sploh ne pričakujejo več. Golob je resnico že zdavnaj evtanaziral. Kot notorični lažnivec − bil pa je čudežni deček − je hitro absolviral učno pot, kako čez noč postati v laži tako spreten, da verjameš tudi lastnim lažem.
Hannah Arendt razmišlja še širše: pravi, da množično zavajanje ne uniči resnice neposredno, temveč uniči zaupanje vanjo. Ko ljudje predolgo poslušamo, kaj vse lepega je Golob naredil, dasiravno čutimo, da je vse to fikcija in laž, pa ob medijskem pranju možganov na koncu začnemo dvomiti o sebi, ne o Golobovi pripovedi. Ne sprašujemo se več, ali nam Golob laže, temveč se vprašamo, ali smo vse skupaj res le napačno razumeli. In ko smo dovolj utrujeni, na laži več ne reagiramo. Češ da nima smisla. Golob in njegova vlada − oba sta žalitev za razum in zdravo pamet − pa mirno končujeta mandat.
Dokler bomo sprejemali olepšane in lažnive zgodbe namesto dejstev, se ne bo nič spremenilo. »Pride čas, ko je molk izdaja,« je njega dni dejal Martin Luther King mlajši. Treba bo spregovoriti. Treba bo nekaj narediti. Skrivanje, strahopetnost, omahovanje in bojazljivost nas ne bodo rešili, to ni bila nikoli zmagovalna strategija. Sestaviti je treba ekipo razuma, ki je ne bo strah in se ne bo umikala v tišino, ko jo bodo levičarski barbari obkladali s fašisti, nacisti, janšisti …, ampak bodo ljudje jasno izrazili svoje mnenje in v boju idej pokazali svoj intelektualni pogum.
Vsaka misel šteje, vsak glas šteje.
