Piše: Gašper Blažič
Kdo v internetni iskalnik vpiše Molenbeek – mimogrede, gre za eno od 19 mestnih četrti uradne prestolnice EU, namreč Bruslja, nahaja pa se nedaleč stran od mestnega središča – bo dobil osupljive zadetke. Namreč, gre za tisti del Bruslja, kjer se zdi, da se preselite v povsem drug svet. Tam namreč ne veljajo ne zakoni Belgije, kaj šele EU. Ta mestna četrt je namreč valilnica džihadizma in šeriatskega prava sredi Evrope. In tja oborožene sile Belgije praktično nimajo vstopa, tudi ostali meščani se temu delu mesta najraje izognejo. Ne pa tudi turisti, vsaj tisti, ki do takšnih getoiziranih mestnih predelov – kot sta bila nekdaj denimo newyorški soseski Bronx in Harlem – ne gojijo kaj dosti predsodkov.
Skratka, lahko rečemo, da gre pri takih predelih za nekakšno »državo v državi«. Zakoni sicer uradno veljajo, a zdi se, da državna jurisdikcija ne pride do tja. Podobno kot so bili v drugi polovici leta 1990 zakoni Republike Hrvaške suspendirani v nekaterih občinah Severne Dalmacije in Like, ki so kasneje postale del nove samooklicane države Krajine. In marsikdo bo ob tem pomislil tudi na nekatera najbolj razvpita romska naselja v naši državi, ki so se jih tudi policisti izogibali v velikem loku. Razen če so tja prišli specialci. Zamaskirani, se razume. Kajti prepoznava obraza je predstavljala veliko tveganje. In še vedno predstavlja.
Na zgodbo o nedotakljivosti Molenbeeka sem se spomnil prav te dni, ko je prišlo do tragičnih dogodkov, ki so terjali smrt nedolžnega človeka. Toda preden se sploh lotim političnih implikacij, povezanih s tem primerom, želim najprej podati osebno pričevanje o tem, kako sem sploh začel spremljati dogodke v soboto, 25. oktobra, na dan suverenosti. Da se v Novem mestu nekaj dogaja, je sporočila STA malo po pol peti popoldne, ko je objavila informacijo, ki jo je posredovala Mestna občina Novo mesto. Skupina mlajših moških, domnevno Romov, naj bi napadla moškega, ki so ga nato odpeljali v bolnišnico in je bil v kritičnem stanju. Slabe pol ure kasneje se je z uradnim sporočilom oglasila Policijska uprava Novo mesto (prejel po elektronski pošti ob 16.58), ki je podala zelo okleščeno besedilo. Da bo bolj nazorno, ga citiram v celoti:
25. 10. nekaj po 2.30 smo bili obveščeni o dogodku, kjer je bil na Rozmanovi ulici v Novem mestu na javnem kraju poškodovan moški. Z reševalnim vozilom je bil odpeljan v bolnišnico in po podatkih zdravstvenega osebja je hudo poškodovan.
Policisti in kriminalisti so opravili ogled, zavarovali najdene sledi in nadaljujejo z intenzivno kriminalistično preiskavo, zbiranjem obvestil in ugotavljanjem vseh okoliščin kaznivega dejanja iz poglavja Kazenskega zakonika zoper življenje in telo.
Na podlagi intenzivne kriminalistične preiskave so novomeški kriminalisti identificirali 20-letnega osumljenca. Danes popoldne so ga izsledili in mu odvzeli prostost. Preiskava in zbiranje obvestil še poteka, zato podrobnosti zaradi interesa preiskave ne moremo pojasnjevati. O vseh ugotovitvah bo obveščeno pristojno državno tožilstvo.
Sami lahko presodite vrednost tovrstnega sporočila za javnost.
Ker sem uvidel, da gre zares, sem začel nemudoma zbirati informacije tudi preko neuradnih kanalov. Nekje okoli pol sedmih (18.30) so začele prihajati (preko družbenih omrežij) neuradne informacije, da je napadeni Aleš Šutar za posledicami udarcem umrl v bolnišnici. Ker sem se hotel prepričati, ali je informacija resnična, sem na PU Novo mesto nasledil vprašanje, ali drži, da je moški umrl. Vprašanje sem poslal ob 19.10, odgovor pa sem dobil ob 19.48. Takole:
Pozdravljeni. Po do sedaj opravljenem preverjanju je moški hudo poškodovan in v smrtni nevarnosti. Drugih podatkov do tega trenutka nismo prejeli.
Kot je znano, policija potrdi, če gre za kakšno smrtno žrtev kaznivega dejanja. Javnost obvešča tudi, če denimo nekdo, ki je žrtev prometne nesreče, zaradi posledic umre v bolnišnici. Novinarji informacije dobivamo od vsake policijske uprave posebej. V tem primeru pa smo na sporočilo o smrti čakali zaman. STA je novico o smrti objavila ob 22.32 (kot prvo vest), ob 22.40 pa kratko novico, ob tem se je sklicevala na Mestno občino Novo mesto, ki je to informacijo tudi sporočila.
Policijska uprava Novo mesto se do nedelje, 26. oktobra, ob 14.21 ni več oglasila. Takrat je poslala dokaj lakonično vabilo na izjavo za javnost: »Vabimo vas na izjavo za javnost, na kateri bomo predstavili potek kriminalistične preiskave kaznivega dejanja iz poglavja kazenskega zakonika zoper življenje in telo in aktivnosti policije za zagotavljanje varnosti na območju Novega mesta.« Sporočila o smrti človeka takrat še vedno ni izdala.
Mimogrede, po najnovejših informacijah je nesrečni Aco, kot so klicali pokojnika, umrl že v soboto v zgodnjih jutranjih urah. Kar je nekaj ur po napadu. In ko gre za takšne primere smrti, je policija obveščena prva. Mimogrede, še v večernih urah, ko so mediji dogajanje pograbili in začeli »šraufati« ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, je ta zatrjeval isto, kot je trdilo sporočilo, ki sem ga prejel malo pred 20h, češ da je stanje nespremenjeno.
Zakaj navajam vse to? Morda zato, ker sem imel ves čas občutek, da nekaj prikrivajo. Naj ob tem dodam, da za to ne krivim novomeške policijske uprave, ker se je slednja morala ravnati po ukazih z »vrha« (vlade ter ministra Poklukarja). In tu ne gre samo za politiko. Lahko da so premier Golob in ostali res trepetali zaradi političnih posledic – takšen dogodek, kot se je zgodil v Novem mestu, je namreč strašanski šok, čeprav ne povsem nepričakovan – vendar so v ozadju tudi druge stvari.
Ni namreč skrivnost, da so romska naselja na območju Novega mesta in širše Dolenjske predvsem v času sedanje vlade nekakšen »slovenski Molenbeek«. Ne samo zato, ker bi vladajoče stranke računale na to, da bodo Romi njihova volilna baza. Pač pa tudi zato, ker Rome zlorabljajo tudi nekatere organizirane kriminalne združbe, ko gre za tihotapljenje drog in orožja, tu in tam so mlajši moški iz romskih naselij tudi končni porabniki. Ob bolj dosledni politiki (pa ne samo represivni, pač pa tudi preventivni) se to verjetno ne bi dogajalo tako množično, posledica pa je bila zaostrovanje odnosov med romskimi naselji ter okolico, posebej intenzivno se je to dogajalo zadnje dve leti na Dolenjskem in v Posavju, čeprav so težave obstajale že prej.
Verjetno pa zajec tiči v nekem drugem grmu (pa tudi če to ni ravno Kerinov Grm). Ni skrivnost, da so razvpiti mednarodni narkokarteli – zlasti Balkanski bojevnik – razpeli svoje mreže vse do političnih institucij. Tudi političnih strank. Slovenija tu ni izjema. V zadnjih letih smo v Demokraciji objavili veliko člankov o tem, kako so si narkomafijci kupovali »mir« pri slovenskih organih pregona ter preusmerjali pozornost (tako da so za umor Janka Jamnika denimo obtožili Milka Noviča in ga več let maltretirali s krivičnim sodnim postopkom). Nekateri najbolj znani narkošefi so se s pomočjo proceduralnih napak izvili iz krempljev pravosodja in so spet na svobodi. Znano pa je, predvsem v zadnjem času, kdo si želi čim bolj politično podrediti pravosodje (in ne, to ni opozicija, če ste to mislili). Lahko samo domnevamo, koliko je v igri provizij, ki gredo od prodaje drog preko posrednikov do končnih prejemnikov, ki sedaj oblačijo in vedrijo na visokih političnih položajih. In so morali seveda v zameno obljubiti, da ne bodo stikali po stvareh, ki so v domeni kartelov. V ta okvir sodi tudi to, da se ne dotikajo preveč romskih naselij. In tudi ne preverjajo tamkajšnjih storilcev kaznivih dejanj, ali so pod vplivom drog.
Prav zato se zdi cinično, da glavni šef policije Petrič sedaj napoveduje nadzor nad delom Policijske uprave Novo mesto. Ki je zelo verjetno delala po navodilih z vrha. Precej bolj učinkovito bi bilo, če bi tožilstvo najprej preiskalo vse povezave med Luko Mescem (in stranko Levica nasploh) ter nevladnimi organizacijami. Verjetno bi bili rezultati preiskave zelo zanimivi in bi postalo tudi bolj jasno, zakaj se je pred leti zgodila afera FotoPub in zakaj se glavni akter Dušan Smodej še vedno skriva v tujini. In verjetno bi tudi postalo jasno, zakaj je sedanja vlada prebivalce jugovzhodne Slovenije vzela za talce, ko je nalašč dopuščala nasilje in ga celo potihem opravičevala. In še to: tudi Sova bi lahko veliko vedela o tem, kdo od tujcev je zadnje dve leti obiskoval romska naselja na Dolenjskem. Verjetno ne zgolj iz vljudnosti in prijateljskih zvez? Le kaj bi o tem porekla parlamentarna komisija (KNOVS)?
To pa tudi pojasnjuje, zakaj je premier Golob brez večjih težav žrtvoval ministra Poklukarja (ki ga je opozicija skušala dvakrat neuspešno interpelirati!) in pravosodno ministrico Andrejo Katič, ki se lahko brez težav vrne v parlamentarne klopi, odkar je iz njih odšel Jani Prednik. In medtem nas Golob prepričuje, da nima smisla odstopati, ker sam »ne beži od problemov«. Kakšne puhlice! No, strinjamo se lahko, da je Golob v zadnjih 48 urah predvsem zelo prestrašen, pa ne toliko zaradi ljudi, pač pa zaradi tistih, ki so doslej lahko nemoteno furali svoj umazan posel, a jim je tragičen dogodek v Novem mestu pokvaril igro.
In vse to sega v sam vrh vladajoče politike. Ne pozabimo, da je v Golobovem ozadju najvplivnejši boter sedanji ljubljanski župan Zoran Janković, ki je, to je treba priznati, trenutno najvplivnejši slovenski politik, ki je tako rekoč že nasledil ostarelega Milana Kučana. Tudi slednji molči. Ta molk pa je naravnost kričeč. Vpije o tem, kako je država samo še igračka v rokah mafije. Edini, ki zares naglas kričijo, pa so razni troli, ki po družbenih omrežjih razlagajo, da je bil uboj 48-letnika že vnaprej dogovorjen med Janševo SDS ter Romi in da je vse skupaj umazana desničarska zarota z namenom sprožiti državni udar. Ja, dragi troli, hudo boli – toda ob deficitu možganov so bolečine ponavadi manjše. Pač niste zmožni razumeti ozadja. In botrov, ki vas uporabljajo za koristne idiote. Tako kot Goloba in vse vladajoče. In tudi Rome na Dolenjskem.
