Piše: Gašper Blažič
Star rimski pregovor, da je zgodovina učiteljica življenja, bi moral biti pravzaprav aksiom za vsakogar, ki ima kakršnokoli vlogo v družbi nasploh. Vendarle pa je Karl Marx vse skupaj postavil na glavo, saj je med drugim zapisal, da se zgodovina pravzaprav ponavlja. Kar je najprej tragedija, se drugič ponovi kot farsa. In morda je imel pri vsem tem prav, čeprav je s svojo filozofijo postavil temelje ideologiji, ki je prinesla strahotno uničenje ne samo človeških življenj, pač pa tudi odnosov, gospodarstva in kulture. In temu ni videti konca niti dandanes.
Očitno pa je, da bomo Slovenci spet tisti butci, ki bomo kot prvi v Evropi eksperimentirali z novo fazo kulturne vojne. Naša vlada se namreč rada pohvali, da smo tudi na področju zunanje politike v marsičem vodilni na stari celini. Nismo čakali na druge države, da bi skupaj priznali Palestino, ni bilo posvetovanja glede ukrepov proti dvema izraelskima ministroma. In je Slovenija tako Evropi »za zgled«, ker smo po desni prehiteli vse vodilne velesile, ki sicer vrtijo naš planet. Hura!
A zgodovina nas uči nekoliko drugače. Marsikdo se spomni, kako je Josip Broz leta 1971 po kratkotrajnem obdobju liberalno usmerjenih funkcionarjev dokončno stopil na stran trdorokcev in začel s čistkami, ki so v Sloveniji med drugim odnesle Staneta Kavčiča in akterje »akcije 25 poslancev«. To je pomenilo pošasten prehod v »svinčena sedemdeseta«. Navidezno mirno obdobje, ko je za kratek čas prišlo celo do gospodarske stabilnosti, medtem ko je Jugoslavija dočakala zadnjo ustavno reformo, je dvignilo samozavest komunističnim dogmatikom, ki so začeli kadrovsko čistiti šolstvo in univerze pod pretvezo »moralnopolitične primernosti«. Zanimivo je, da sta prav v tem obdobju, ko so partijske komisije v duhu »diferenciacije« vneto odstranjevale vse »premalo pravoverne« univerzitetne predavatelje in učitelje v šolah, hkrati pa uvajale usmerjeno izobraževanje, dva teološka profesorja, to sta bila dr. Franc Perko in dr. Franc Rode, odločno nastopila v prid idejno nevtralnega šolstva.
Skratka, to je bil čas, ko so tudi univerze morale javno izkazovati svojo lojalnost komunistični hunti in poskrbeti, da so se same javno opredeljevale kot valilnice »vojakov revolucije«. Podobno je veljajo za vse druge raziskovalne in izobraževalne zavode, pri katerih bi bila apolitična drža nič manj kot smrtni greh in ekvivalent sodelovanja s fašisti in kontrarevolucionarji. Seveda, lojalnost mora biti kajpada podprta z dejanji. Če ni sadov, je lojalnost vprašljiva.
Je dandanes kaj drugače? Že kar nekaj let denimo spremljamo precej dvomljivo držo nekaterih civilnodružbenih organizacij, ki so se še v osemdesetih letih zavzemale za svobodo mišljenja (in pri tem tvegale tudi obsodbe na zaporne kazni). Denimo Društvo slovenskih pisateljev pa Slovenski center PEN. Dandanes je njihova vloga spet politična, a v povsem drugo smer: v obsodbo »razrednih sovražnikov«. Očitno pa se virus političnega aktivizma, ki je bil spočet na FDV in »filofaksu«, že nekaj časa uspešno širi tudi med predavatelji državnih univerz. Različne peticije, usmerjene proti Izraelu, postavljajo univerze v službo neke politične ideologije in informacijskega sistema laži, ki ga iz ozadja poganja Hamas s selekcioniranimi informacijami in propagando. Mnogi se tovrstnim peticijam pridružujejo samo iz oportunizma, nekateri pa tudi iz golega strahu pred »duhom svinčenih sedemdesetih«, kar pomeni, da se morda intimno niti ne strinjajo z vsebino takšne peticije, so jo pa vseeno podpisali, da imajo mir. Zgodba, ki jo deloma poznamo že iz časa novinarske peticije »Kluba 571«. S takšno držo sistem ustrahovanja doseže svoj cilj, saj daje vtis, da gre za vsebino, ki jo mora vsak odgovoren državljan podpirati.
Skratka, politizacija univerzitetnega prostora nas vrača nazaj v preteklost. In posledice bodo tragične. Si upate plavati proti toku in odganjati zatohel vonj po svinčenih sedemdesetih?
