Piše: Gašper Blažič
Menda sta v začetku julija predsednik vlade Robert Golob in njegov šef Zoran Janković skočila v obnovljeni bazen ljubljanskih Vevčah, to pomeni blizu papirnice in tudi blizu poslovnega sedeža medijskega imperija v lasti najbolj znanega smetarja v Sloveniji.
Zato sem, kot veste, kar nekoliko zaskrbljen za zdravje tistih, ki se bodo kopali v tem bazenu. Zoki me lahko še tako vneto prepričuje, da v bazenu doslej ni bilo njegovih družinskih prijateljev iz Roj (saj veste, tistih, ki radi tepejo slovenske kmete), ampak pravzaprav mu nikoli nisem verjel. Če vam Zoki reče, da je zunaj sneg, morate res dobro pogledati skozi okno, ali ni to prvi april. Kaj šele če vas prepričuje, da je kanal C0 (po domače drekovod) povsem varen in ekološki. To je približno tako verodostojno kot trditev Irancev, da je njihov jedrski program povsem miroljuben, samo tu in tam se morda kakšen od njihovih financerjev malo poigra in se podpiše kot Miki Miška.
Toda Zoki in Robi imata srečo. Skočila sta v poln bazen. Marjan Šarec je menda skakal v praznega in se mu to še vedno pozna. To so pač vratolomni skoki, ki sledijo fizičnim zakonitostim. Obstajajo tudi drugačni. Če namreč odpirate »Martinove paštete« (nima zveze niti z Natureto niti z Gavrilovićem), se lahko zgodi, da vam iz njih skoči kakšna Nika, Tina ali Urška. In se izstreli kot kakšna kobilica ali kot kakšen plastičen zamašek s poceni penine – če ne pazite, ga lahko dobite v glavo, kar ni prijetno, imam osebne izkušnje s tem. Tako da znani slogan »Kdor ne skače, ni Sloven’c« še vedno dobro deluje. Vsaj v Vevčah.
Zdaj samo čakam, kdaj se bo na tem bazenu pojavil še Milorad Dodik (alias Mile Ronhil) – zanj namreč ukrepi Robijeve vlade ne veljajo, tako kot veljajo za dva grešna izraelska ministra. Mile je vedno zaželen gost, ker je Zoki tako rekel, nje?
