Piše: Iryna Tsilyk, ukrajinska režiserka, pisateljica in scenaristka
Bolj ko na naša mesta letijo rakete, bolj ko nas vse prekriva temna senca negotovosti bližnje prihodnosti, toliko bolj ljudje obupno potrebujejo vsaj nekaj trenutkov normalnosti, bogato kulturno življenje in tako naprej.
Ne nazadnje to ni nič novega, vse to je nekoč v zgodovini že bilo. Nekoč sem bila v Parizu na razstavi, posvečeni začetku 20. stoletja v tem mestu. Del razstave, ki je bil posvečen prvi svetovni vojni, me je zelo pretresel: bila je dvorana pričevanj o velikih tragedijah, milijonih izgubljenih življenj, genialnih pesnikih v okopih … Ko pa stopiš v naslednjo dvorano, je tam že razstava o razcvetu kulturnega življenja, ki je h krati vrvelo nekoliko stran od frontnih linij. Kako znano …
Takšne stvari so še toliko bolj pretresljive, ko se zdaj odpraviš na območja ob fronti. Novembra sem skupaj z dvema pesnikoma obiskala nekaj mest na jugu Ukrajine. Mesta v tej regiji so pod stalnimi obstreljevanji, skoraj vsak dan so smrtne žrtve med civilisti. A kljub temu so tam tako kot na drugih ogroženih območjih ob fronti dvorane vedno polne in pesnike sprejemajo kot rokovske zvezde. V Hersonu, kamor so nam organizatorji nastopa dovolili samo v oklepnih jopičih in čeladah ter nas poučili, kaj storiti v primeru napada z droni, je srečanje z bralci potekalo skrivaj, brez javne objave kraja in časa, v podzemnem zaklonišču. A kljub zgodnjemu času srečanja na delovni dan je bilo v dvorani vseeno veliko ljudi.
Seveda na takšna srečanja ljudi ne pripelje samo ljubezen do pesniške besede. V bistvu gre predvsem za iskanje ljudi, ki podobno čutijo. Še posebej v teh časih velikanske negotovosti, ki vedno bolj grozi, da se bo preoblikovala v kolektivno depresijo.
Vsi smo se utrudili
Pritiskajo temni decembrski dnevi, konec leta nas vedno spodbuja k sklepanju takih ali drugačnih sklepov. Ravno pred letom dni sem napisala božično pesem, ki se je začela z besedami: »Vsi smo se utrudili. Če povem pošteno, smo se vsi utrudili.« Kaj pa naj rečem o tem letu, ki je bilo še težje? Ukrajinska družba je oslabljena in vznemirjena zaradi meglenih obetov, hkrati pa že obstajajo ostra razhajanja med ljudmi z različnimi izkušnjami, ki ranijo vse nas. Že dolgo na primer nimamo dovolj vojakov na fronti, napetost, ki se je oblikovala med tistimi, ki služijo v vojski, in tistimi, ki ostajajo v zaledju, pa se je zelo okrepila. Če so bile na začetku vojne vrste prostovoljcev pred vojaškimi uradi, sta zdaj tu naveličanost in nezaupanje javnosti, da kolektivni Zahod resnično želi premagati Rusijo, ter število ubitih in ranjenih na fronti močno ohladili željo po boju pri tistih, ki še niso bili v vojski.
Raznorodne niti usod
Še močneje se čuti razlika v izkušnjah med mojimi stalnimi potovanji v različne države zahodnega sveta. Tam so drugi ljudje, vse je drugače in nekje na stikih naših in njihovih polarnih realnosti se pojavi razumevanje raznorodnosti niti usod, ki jih za vse nas predejo nevidne moire. Mi, Evropejci, smo zelo različni, imamo različne izzive, in pogosto tisti, ki je sit, ne razume lačnega, travme nekdanjih kolonij in nekdanjih kolonizatorjev so različne itd. Ampak skozi leta vojne sem postala modra sova in občutek užaljenosti zaradi teh neenakih pravil igre, ki so bila na začetku postavljena, se je pri meni že razpršil. Vendar pa je tudi moja vera v moč kolektivnega Zahoda žal ugasnila.
Zapletena sestavljanka
Voditi dialoge z Zlom, zaupati dogovorom z njim – to je dvomljiva strategija, o tem govorijo vse zgodbe svetovne zgodovine in književnosti. A vendar lahko razumem, kaj pomenita zmedenost in strah pred morebitno eskalacijo ter želja po distanciranju od tuje bede. Prav tako razumem, da so mnogi ljudje danes pripravljeni žrtvovati mojo državo za odložitev odprtega konflikta z Rusijo. Kljub temu pa prefinjena umetnost dvojnih standardov, ki jo izvajajo tisti, za katere menimo, da so naši zavezniki, zame osebno pomeni večjo preizkušnjo kot odprta agresija sovražnikov.
Spomnim se, ko je poleti največja ukrajinska otroška bolnišnica OHMATDYT v Kijivu utrpela nameren napad z rusko raketo X-101. To raketo so nato lahko temeljito preučili. Na koncu so v raketah te vrste odkrili elektroniko različnih zahodnih podjetij, vključno s podjetji iz ZDA, Kitajske, Švice, Nemčije in drugih držav. Na splošno je že dolgo uradno znano, da v ruskem orožju, najdenem na bojišču, vedno najdejo velike količine ameriških in evropskih delov ter komponent. No, vse to je le posel, kot pravijo. In to je le en fragment te zapletene sestavljanke.
Pandorina skrinjica
Poglejte, tu je generalni sekretar OZN, ki se vztrajno dela, da ne opazi genocidnega značaja vojne Rusije v Ukrajini in se toplo rokuje s Putinom – klik, kakšen impresiven kader! Oglejte si zdaj še druge jasne kadre – iz odprtih zaporov v Damasku, kjer je pravkar padel režim enega od Putinovih zaveznikov. S kožo prevlečeni živi okostnjaki, ki so v zaporu preživeli po 40 let, posiljene ženske, katerih otroci so se rodili v zaporu in niso nikoli videli dnevne svetlobe, kosi človeških teles, ki se niso v celoti raztopili v kislini. Zdaj sem bolj kot kadarkoli prepričana, da bi bil takšen sodoben tabor smrti tudi v mojem mestu, če Putinov blitzkrieg in »Kijiv v treh dneh« ne bi spodletela. In ves demokratični liberalni svet ne bi govoril o teh sodobnih gulagih, tako kot ni »opazil« tistih v Siriji ali na območjih Ukrajine, ki jih je zasedla Rusija.
In tako naprej. V to Pandorino skrinjico si v resnici ne želim preveč pogledovati. Konec koncev, če ne bi bilo zahodnih zaveznikov in njihove pomoči, bi se Putinove sanje o popolnem požrtju Ukrajine že zdavnaj uresničile. Malo vseeno pogrešam tiste čase, ko sem na Majdanu med Revolucijo dostojanstva še zelo iskreno verjela v pojma poštenost in čast.
Slaba šala
Mimogrede, decembra smo zaznamovali posebno obletnico – ravno pred 30 leti je bil podpisan Budimpeštanski memorandum, po katerem je Ukrajina leta 1994 morala predati svojo jedrsko oborožitev. V zameno smo takrat prejeli memorandum med ZDA, Veliko Britanijo in Rusijo, ki so se zavezale zavarovati suverenost in celovitost Ukrajine ter »zahtevati takojšnje ukrepe Varnostnega sveta OZN, če bo Ukrajina postala žrtev agresije«. No, in kar je res, je, da se vse to zdaj sliši kot slaba šala …
In natanko zato se vedno vračam domov v Kijiv in želim živeti samo tukaj, ker tukaj – pa naj se to sliši še tako paradoksalno – sredi neskončnih težav, revolucij, vojne in občutka popolne nezaščitenosti, kjer kljub izčrpanosti in frustraciji zaradi notranjih korupcijskih škandalov in tako naprej, vseeno čutim, da je Ukrajina zame teritorij iskrenosti in boja za pravičnost. Da, za vsem tem je veliko »ampakov«, ki jih ne smemo zmanjševati ali romantizirati, vendar kljub temu velja, kot je nedavno izjavila ameriška zgodovinarka Marci Shore v enem od intervjujev: »Preprosto čutiš, da želiš biti tukaj, ker se tukaj dogaja nekaj pomembnega. Menim, da je danes Ukrajina najpomembnejši kraj na svetu, kjer se določa naša prihodnost.«
Normalno-nenormalno življenje
…V Kijiv se spet vračam v ritem normalnega življenja. Natančneje, v normalno-nenormalnega, ampak drugega nimamo. Nekaj dni pred božičem je Rusija z osmimi balističnimi raketami napadla moje mesto. En človek je umrl, najmanj dvanajst je bilo ranjenih. Prav tako je ena od prestreženih raket padla na velik poslovni kompleks, pri čemer so bili poškodovani vitraži neogotske katedrale svetega Nikole (Miklavža) nasproti. Kljub temu so se ljudje hitro vrnili k navadnemu življenju: med sirenami, napadi in vsakodnevnimi tragedijami imamo običajen dnevni red, hodimo v službo, pošiljamo otroke v šolo, včasih uživamo v prostem času in pijemo vino (ali pa antidepresive) s prijatelji.
S pasjo hrano v žepu
Vendar to vse veste že iz novic. Raje vam povem nekaj nepričakovanega in nenavadnega. Pred kratkim sem izvedela, da si nekateri Ukrajinci, ko gredo zvečer spat, v žepe svojih pižam dajo malo suhe hrane za pse. Zakaj? Da bi jih lahko reševalni psi v primeru, če bi po zračnem napadu ostali ujeti pod ruševinami stavbe, hitreje našli. Koristen življenjski nasvet!
Zaradi nečesa v tem prizoru sem zelo ganjena: tukaj stoji povprečen Ukrajinec – vedno neprespan (oh, ja) in zaradi tega zelo razdražen. Ta človek si najbolj želi mirnega, spokojnega življenja. Po eni strani z upanjem posluša tiste govorice, ki napovedujejo prihodnjo rešitev te vojne, po drugi pa vztrajno hrepeni po pravičnosti in ne bo sprejel slabega miru, saj razume, da nas bodo spet prevarali. Zato so mi vsi Ukrajinci, vsi, ki so razočarani nad vsem in si ne dovolijo več samozavestno glasno izgovarjati besede »zmaga«, ki preklinjajo vse na svetu, predvsem pa oblast svoje države, ki izgubljajo preostanek vere, moči in mladosti; vsi Ukrajinci, ki stojijo z orožjem v rokah, in tisti, ki donirajo za FPV drone za fronto in hodijo spat s pasjo hrano v žepih svojih pižam, itd., zelo dragi in pri srcu. In samo tukaj sem doma.
Esej Iryne Tsilyk je bil prvič objavljen na republik.ch
