Piše: G. B.
Ob nedavni tragični nesreči v velenjskem rudniku se je prebudil tudi spomin na dogodke v rudnikih v času komunistične Jugoslavije. In ne samo na nesreče, pač pa tudi na stavke, ki so predstavljale zelo tvegano dejanje.
Sredi januarja leta 1958 je prišlo do stavke trboveljskih rudarjev. Šlo je za prvo veliko stavko v komunistični Jugoslaviji. Ta dogodek je sprožil velik preplah v partijskem vodstvu, v katerem je bil tudi znani trboveljski komunist Miha Marinko. Ki je ob prihodu v Trbovlje doživel precej hladen tuš, saj so se ga mnogi zapomnili, da je bil v mladosti kurji tat.
Organi varnosti pa so v tistem času na Trojane pripeljali enote JLA ter milice, za primer intervencije, če bi bila pogajanja med rudarji – vodstvo rudnika je stopilo na njihovo stran – ter oblastjo neuspešna. Za pripravo te vojaške akcije je bil zadolžen Ivan Maček-Matija. Znana je njegova srhljiva izjava: “Povejte tem prascem, da če ne bodo nehali stavkati, jih bomo zalili z vodo.”
Kaj bi to pomenilo, če bi oblast res na takšen način “rešila rudarsko vprašanje”, si lahko predstavljamo prav ob pomoči nedavne nesreče. Le da bi bilo število žrtev še precej večje. Rove bi zalila voda in zelo verjetno bi vsi rudarji utonili. Verjetno bi dogodek v javnosti prikazali kot nesrečo.
Ta primer je še toliko bolj pomenljiv, ker so leta 1941 prav v Trbovljah komunisti in (okupatorski) nacisti skupaj praznovali praznik dela.
Kako malo je manjkalo, da bi prišlo do prelivanja krvi, pa potrjuje tudi izjava Edvarda Kardelja, ki je 24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS dejal: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«
Več o tem dogodku TUKAJ.
