Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Nekako sem pričakovala, da se bo kmalu začela nova serija televizijske več kot 30 let stare žajfnice “Sodno preganjanje trgovcev z orožjem”.
Danes (17.12. 2024) pri večernih poročilih (ob 19. uri) pa je novinarka Tanja Gobec – resnično domoljubno in inteligentno, za kar smo ji lahko hvaležni – razkrila, da nam bo Slovencem še gorje, ko bodo znani vsi podatki in dokumenti o prodaji orožja 1991 v Sloveniji. Milošević je namreč imel na mednarodnem sodišču v Haagu, kot je rekla ta novinarka, neko pomembno poročilo o prodaji orožja. Vprašala se je, kdo mu ga je dal. Koliko pomembnih sodnih in policijskih dokumentov in listin imajo pravzaprav v Srbiji?
Sama sem prepričana, da je s tovrstnimi dokumenti in podatki najbolje založena tista srbska pisarna, znana po svojih uspešnih odvetniških obrambah Miloševića in njegovih sodelavcev, ki je imela svoje prostore tudi v Ljubljani. Ne vem, ali jih ima še, vem pa, da je bila v tej srbski pravniški pisarni dolga leta zaposlena slovenska uspešna pravnica – Dominika Švarc Pipan. Da, nič več in nič manj. Prav v tej – srbski – pisarni je bila dolga leta zaposlena bivša – SLOVENSKA – ministrica za sodstvo Dominika Švarc Pipan.
Dobesedno stemni se človeku pred očmi, ko sliši pogumno novinarko, gospo Tanjo Gobec, ki pove, da ni znano, od koga je Milošević dobil neko poročilo o prodaji orožja v Sloveniji, ki ga je pokazal na sodišču v Haagu.Torej je Slovenija za srbske uporabnike slovenskih sodnih in policijskih spisov (tudi tajnih?) odprta za vse, kot vsaka mestna slaščičarna v Jankovićevi Ljubljani.
Kako prisrčni so bili objemi Švarc Pipanove z Zoranom Jankovićem je znano, kako prisrčni so Kučanovi odnosi z Jankovićem pa še bolj. Bo srbska pisarna, v kateri je delala (ne vem če še dela) gospa Švarc Pipan, pomagala slovenskemu državnemu sodstvu pri zbiranju podatkov proti slovenskim trgovcem z orožjem 1991? Bo ta gospa pravnica pomagala predvsem s tistimi podatki iz gore dokumentov in arhivskega gradiva v slovenskih ministrstvih, predvsem o Janezu Janši, ki ga imajo v Beogradu?
Torej si bo srbska politična elita v Ljubljani prav kmalu postavila še drugi spomenik Miloševiću (prvi – “Ć” – je posvečen “izbrisanim”). Zato ga bo postavila, ker je bil Milošević nedolžna žrtev slovenskih trgovcev z orožjem, s tistim orožjem, ki je pomagalo zrušiti Miloševića. Nič več in nič manj. Slovensko sodstvo pa ne bo sodelovalo s srbskimi odvetniškim pisarnami, nikakor. Slovensko sodstvo je samostojno, neodvisno in do vseh, ki jih obravnava enako, kar zadeva nepristranskost.
Ali res? Ali pa morda slovenskega sodstva sploh ni več. Ker je v Sloveniji državno sodstvo že skoraj v celoti srbsko? V tem je največja tragedija.
