Piše: dr. Stane Granda
»Vsake oči imajo svojega malarja.« Pregovor pove, da vidimo ljudje isti dogodek različno. To se nedvomno kaže tudi v komentarjih zadnjih ameriških volitev, ki so se končale drugače od večinskih pričakovanj. Zlasti v Sloveniji, kjer je Trump, tudi po lastni krivdi, demoniziran. Popolnoma v očeh tistih, ki podpirajo predsednika vlade Goloba in so antijanšisti. Republikanec je premagal demokrate v imenu in zaradi ameriške demokracije.
Priznam, da ameriške politike, zlasti notranje, nikoli nisem razumel v taki meri, kot bi jo rad in moral. Pri Trampu me je predvsem navdušila njegova žena, ker je Slovenka in tega ne skriva ter je sina naučila slovensko. To ni tipična lastnost naših rojakinj v tujini.
Med prvimi komentarji na izid volitev mi odmeva v glavi slikovit stavek neke ekonomistke, da so na volitvah zmagali oni, ki jim je najvažnejši vsakodnevni problem dosegljivost kruha, jajc in mleka. Povedano drugače, vsakodnevno preživetje. To potrjuje tudi eden prvih Trumpovih stavkov v trenutku zmagoslavja: »Boril se bom za vsakega človeka!« Ni govoril, da ima najboljši ekonomski program kot naša NSi, ki ga kot taka ne more imeti, predvsem pa nikogar ne zanima in je geslo za politične analfabete in bebce. V Ameriki torej ni zmagala stranka kapitala »Clintonovih«, ampak onih, ki si prizadevajo za človeka vredno življenje. V središču njihovega dojemanja sveta je človek, domovina, ne kapital. Ta mora biti v njuni službi. Kapital je zaradi ljudi, ne pa ljudje zaradi njega, kot si to razlagajo nekritični častilci liberalizma. Prva skrb države so državljani, država, ne pa pogoji za delovanje podjetnikov. Zlasti ne onih, ki tožijo o ukradeni državi in si želijo, da bi bili dohodki iz podjetništva njihovi, država pa bi morala plačevati vse, celo plače njihovim delavcem. Saj plačujejo davke, od katerih sami nič nimajo!
Še en stavek mi je ostal v spominu. Volitve morajo biti poštene. To pomeni tudi to, da volivcem ne lažemo, ne obljubljamo nečesa zato, da bi zlorabili njihovo politično in siceršnjo nerazgledanost in naivnost. Zato so pojavi novih obrazov dejansko velika volilna goljufija. Dokaz tega je politično življenje njihovih strank, ki traja en mandat ali še manj. Da jim vedno znova nasedajo, je logično. Kadimo, tudi čezmerno pijemo, čeprav vemo, da to škodi nam osebno in našim najbližjim. Duh je voljan, meso je šibko. Pri novih obrazih je ravno obratno. Telo je voljno, vsakodnevno življenje, telesne potrebe nam sporočajo in dokazujejo, da smo se odločili napačno, toda duh in pamet sta šibka.
Izid ameriških volitev je zelo pomemben za naš predvolilni čas. V ospredju mora biti tisti in tak človek, zaradi katerega smo sprožili veliko družbeno tranzicijo in se odločili za samostojno državo. Ta ni nastala zaradi potreb kapitala, ki je večinsko sploh ni podpiral, danes pa zahteva njeno prvo skrb. Ne sme se vtikati vanj, ampak mu dati neomejeno svobodo in pravico do početja vsega, kar ga povečuje. Države tudi nimamo zaradi delavskega razreda in naprednih sil svetle prihodnosti, ampak nujnosti svobodnega in človeka vrednega življenja. Danes in jutri. To je vsebina naših »tisočletnih sanj«, »stare pravde«, Združene Slovenije: v Sloveniji živeti po slovensko. Pravi slovenski politik bo razglašal: »Slovenija prva!« To seveda ne pomeni izkoriščanja drugih, življenja na njihov račun, ampak predvsem ne »bratstva in enotnosti«, ki nas je desetletja dušilo, tudi ne jugoslovanstva in danes še manj evropejstva. Človek mora živeti v ljubezni do bližnjega, ne pa se žrtvovati za tuje interese in potrebe. Še zlasti če te zatirajo in uničujejo. Tudi naše evropejstvo mora biti po meri slovenskega človeka, ali kot si je Matija Majar – Ziljski predstavljal svobodno Evropo: »Da v njej vsak narod živi v lastnem duhu, veselju in koristi: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Francoz po francosko, Slovenec po slovensko!«
Poleg politične tradicije imamo Slovenci tudi svojo socialno. Zakoličili so jo naši kmečki predniki s staro »prauizo«, danes bi rekli pravno in socialno državo. Dojemanje tega je ključni problem resnične slovenske politike. Njen vzor ne more biti rumena kravata nemških liberalcev, še manj ovratna ruta italijanskih, rdeča cunja z« orodjem« boljševikov, ne krvava zvezda skrajnih levičarjev, ampak slovenska tribarvnica. »Slovenija the first!« Seveda ne po Trampovo, ampak po slovensko in evropsko. Da ne rečem krščansko!
