Piše: A. H. (nova24tv.si)
Ob bližajoči se 80-letnici konca druge svetovne vojne je zgodovinar Jože Dežman o temah povojnih pobojev, mitomaniji, zatiranju resnice, spravi in aktualni politiki, govoril z Janezom Janšo in Lojzetom Peterletom.
Zgodovinar Jože Dežman je pogovor pričel s spoštljivim spominom na vse mrtve trpeče v okupaciji, uporu, revoluciji proti revoluciji, državljanski vojni. Uvodoma je spomnil na dokumentarec 3450 – bratomor v jami pod Macesnovo gorico, ki pripoveduje zgodbo o vojnem zločinu, njegovem skrivanju in odkrivanju. Film je del projekta skupaj z razstavo in 6. poročilom Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je bil sprejet v programu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in zatem prepovedan, cenzuriran. Dežman meni, da če ne bi bilo demokratične in samostojne Slovenije, ne bi bilo niti raziskav o Hudi Jami, niti mi ne bi sedeli tukaj, ne bi bilo demokratizacije Slovenije. Pred več kot 40 leti je ta temeljila prav na soočenju s tabu temami in mitomaniji z lažmi.
“Zamolčano je stopalo v javni prostor, režim pa je grozil, zasledoval, pripravljal procese,” je dejal Dežman, ki je navedel trditve Miklavža Komelja, ki je dejal, da se je o vsem tem “normalno govorilo” že od osemdesetih let minulega stoletja, a da to ne drži. “Ta laž bi seveda morala biti soočena z usodo Iva Žajdele, za katerega so že pripravili obtožni predlog in bi ga zaprli, če ne bi režim propadel.” Dežman izpostavi, da je zgodba Janše arhetipska, o tem pa je v nadaljevanju nekaj več povedal tudi Janša.
Demokratizacije še ni toliko, da bi se spravili in pokopali mrtve
“Hvala za možnost, da o teh stvareh govorimo. Rekli ste, če ne bi bilo demokratizacije, ne pa svobode, potem se o tem ne bi nič govorilo. Tudi če ne bi bilo osamosvojitve, se najbrž kaj dosti o tem ne bi govorilo, kar se svobode pa demokratizacije tiče, pa je ni toliko, da bi te stvari že imeli za sabo, dosegli spravo, pokopali mrtve na dostojen način in se usmerili v prihodnost. Ne, 30 let se kljub osamosvojitvi še ukvarjamo s tem, kar pomeni, da čisto osvobojeni še nismo. Kar se tiče pa teh časov, ko naj bi se o tem že vse svobodno govorilo … Jaz izhajam iz družine, ki je bila zelo zaznamovana z revolucijo. No, bom rekel …. in starši se o tem niso upali pogovarjati pred nami. Ne, ne samo, dokler smo bili otroci, ampak tudi že po tem, ko smo hodili v srednjo šolo in na fakulteto,” je pojasnil Janša.
“Strah je bil ogromen, ne šele po procesu proti četverici. Takrat, ko sem jaz prišel iz tega vojaškega pripora leta 1988 sem pravzaprav izvedel, kaj vse se je vse dogajalo z mojimi starši in širšim sorodstvom in takrat se je dejansko tudi v javnosti nekoliko več začelo govoriti o teh stvareh,” je nadaljeval.
Da bi uradno zgodovinopisje o tem takrat pisalo, Janša ne pomni, omenil pa je, da je nedavno dobil v roke knjigo partizana Karla Leskovška iz Rovt, Križpot. Leskovšek je v knjigi opisoval, “kako so hodili po hišah in pobijali ljudi“. Vse je opisano iz prve roke, a ne gre za uradno zgodovinopisje, pojasnjuje Janša, ki dodaja, da so naknadno te knjige pobrali iz knjižnic, ko jih je nekdo natančno prebral.
Uradno zgodovinopisje še danes ne govori resnice
“Uradno zgodovinopisje še danes ne piše po resnici oziroma skuša opravičevati zločin v skladu z nastopi nekaterih poslancev Svobode v državnem zboru, ki pravijo fašizem, zločinski režim nacizem oziroma cvetni ali socializem, zločinski režim, ah, komunizem pa ne, ker je šlo za za plemenito idejo, kar seveda pomeni, da če si pač izmisliš neko idejo, lahko pobijaš kogar koli in to ni zločin” je pojasnil Janša.
Dežman v nadaljevanju pove, da je nova raziskava pokazala 100 novih lokacij in preverjanje pri 20. lokacijah je pokazalo, da je v njih več kot 1000 kubikov smeti, kar dokazuje, da te lokacije le niso tako neznane, kot nekateri prepričujejo.
Režim Milana Kučana in tovarišev je pred propadom vztrajno širil propagando, da je demokratična opozicija Slovenije pripravila čistke, maščevanje. Tudi Jože Pučnik naj bi bil deležen podtikanj, a je zaporu pisal, da si ne želi maščevanja, ne on ne Demos, vendar je slednji imel program, ki je zahteval resnico, tranzicijsko pravičnost za žrtve komunizma. Peterle je bil znotraj Demosove ekipe zadolžen za pripravo besedila programa na temo sprave. Spomni se pogovorov in tudi tistih zaključkov v bran pravice do imena pravice do groba, tudi pravice do poprave krivic in ob tem spominu mu je težko, da toliko časa traja obravnava nečesa, česar po zaslugi režima nekaj časa ni smelo biti.
Če ne bi bilo osamosvojitve, ne bi vedeli, da smo bili “britof Evrope”
“Potem se je govorilo o napakah, zdaj se šele govori o zločinu. Jaz se spominjam, ko so prihajale prve vesti, tako na tiho smo to slišali že v gimnaziji, da so ljudje hodili na Rog prižigat sveče, ampak to je bilo skrivaj. To je bilo tako rekoč ilegalno in policija je tam tudi patruljirala,” je dejal Lojze Peterle, ki je delil še eno zgodbo iz tistega časa. Peterle se strinja, da brez procesa osamosvojitve in demokratizacije še danes ne bi vedeli, da smo bili “britof Evrope”. Poudarja, da je dejstvo, da se odkrivajo vedno nova množična morišča, katastrofalno.
“27. ni bila ustanovljena OF, smo pa desetletja morali to praznovati kot dejstvo … mi imamo res probleme z resnico. Tam kjer ni spomina, tam tudi ne more biti resnice in to je ena posebna slovenska motnja, ki je drugod v bivšem komunističnem svetu ne vidim ali pa vsaj ne do te mere, da mamo težavo s pieteto s kulturo, z moralo, tudi s politiko. Glejte, parlamentarna skupščina sveta Evrope je že davno sprejela priporočila, kako ravnati z razgradnjo komunizma oziroma ostanki komunizma. Ampak to, kot da je šlo mimo mimo Slovenije,” je dejal Peterle, ki se je spominjal zgodb iz preteklosti.
Janša in Pahor sta postavila standard
Dežman je v nadaljevanju poudaril, da so se “spominske bitke” v večini bile v času vlade Janeza Janše, številne pobude je realiziral tudi Borut Pahor, skupaj sta po njegovih besedah postavila “standard tega konsenza in Borut Pahor je rekel, da je krepitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja ter krepitev vsega, kar nas povezuje, elementarna moč naroda in države. Sprava ni dogodek, je stanje duha. Vi [Janša] ste govorili o pravici do upora proti slehernemu zlu in tudi o čudežu, da je Slovenija nastala republika s kar najmanj prelite krvi in zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih, da se vrnemo med civilizirane narode, da vse mrtve sprejmemo v naše občestvo, da postanemo celota. S to vlado se o teh stvareh ni več možno pogovarjati,” poudarja Dežman.
“Ta garnitura, ki zdaj vlada, je nekje onkraj civilizacije – samo to še ne pomeni, da bo ta drža zmagala,” je komentiral Janša, ki meni, da bi morale biti prej omenjene citirane besede neka “demokratična norma”. Velike zasluge za ohranjanje spomina pripisuje tudi Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč: “Nismo še na koncu tunela, posmrtni ostanki žrtev še marsikje ne ležijo pod zemljo ali pa v gajbicah na kočevski komunali. Imamo župana Ljubljane, ki ne dovoli niti pokopa romskih otrok in nosečnic, ki so bili pobiti s strani partizanov, ampak kljub temu je ta bitka za njih izgubljena, a ne?”
Janša: To je nekaj, kar ni možno zakopati nazaj pod plast molka
“To, da se je Slovenija osamosvojila, da se je o tem začelo govoriti, da so bila ta grobišča oziroma morišča odkrita. Glejte, to je nekaj, kar ni možno zakopati nazaj pod plast molka in tukaj je spomin zmagal nad pozabo. In lahko imate še tako zakrknjeno oblast, ki ukinja dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, Muzej slovenske osamosvojitve in tako naprej – to je nekaj, kar bo prešlo, kar ne bo trajalo, ker pač laž, potem ko sonce zaide, zelo težko preživi, lahko porabi ogromno energije, zato da preživi, ampak slej ko prej za to plača tudi ceno. Ne, to pa še ne pomeni, da je zmaga resnice tukaj. Staro pravilo zgodovine, kakor je poznamo, nas uči, da se nekaznovano zlo vedno vrne,” je dejal Janša, ki je kot primer navedel vojno v Ukrajini.
Kaj lahko kot narod storimo za spravo in ali je ta po mnenju gostov sploh možna, si poglejte v oddaji na spodnji povezavi.
