Piše: dr. Matevž Tomšič
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da je ena glavnih razlik med ameriško in evropsko politiko v stopnji ideološke polarizacije. Medtem ko ima večina evropskih držav svoj politični prostor jasno razdeljen na levico in desnico, pri čemer so marsikje razlike med obema taboroma precej izrazite in konflikti med njima precej ostri, je bila v Združenih državah ta meja bistveno manj ostra. Klasične socialistične levice evropskega tipa namreč tam sploh ne poznajo oziroma je ta v smislu politične teže precej nerelevantna (medtem ko so bili v etabliranih demokracijah stare celine socialisti oz. socialdemokrati od začetka 20. stoletja naprej ena od dveh glavnih političnih sil). Demokrati so bili sicer pozicionirani levo od republikancev, vendar pa niso bili levica v evropskem smislu.
Poleg tega je med obema glavnima ameriškima političnima strankama tradicionalno obstajala precejšna mera prekrivanja. Obe sta gravitirali proti politični sredini. Znotraj obeh so obstajale različne frakcije. Del republikancev (predvsem tistih s severa države) je bil dokaj liberalno usmerjen, medtem ko je bil del demokratov (predvsem tistih z juga) bolj konservativen. Tako je bilo »levo« krilo prvih bolj liberalno od »desnega« krila slednjih.
Sedaj ni več tako. Obe stranki sta se homogenizirali in hkrati radikalizirali v ideološkem smislu, kar pomeni, da sta se začeli odmikati od sredine. Pri republikancih se krepi radikalni konservativizem in krščanski fundamentalizem. Najbolj izrazit primer tega je težnja po ukinitvi že pridobljene ustavne pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Da ne govorimo je tem, da je Donaldu Trumpu njegovo agendo MAGA (Make America Great Again) uspelo vsiliti celotni stranki. Pri demokratih pa se krepijo različni radikalni novolevičarski idejni tokovi, ki jih lahko označimo s skupnim izrazom »prebujenstvo« (gre za zmes radikalaega feminizma, multikulturalizma, lgbtizma, ekofundametalizma in še česa). To se izraža v najrazličnejših ideoloških norostih, politiki odprtih meja in ščitenju ilegalnih prebežnikov, tudi takšnih, ki so zagrešili kazniva dejanja, propagiranju spolne »nebinarnosti« (se pravi obstoja poljubnega števila spolov) in podobnega.
Posledica tega je vedno večja polarizacija v političnem prostoru in nasploh v družbi. V zadnjem desetletju, sploh s pojavom Trumpa na politični sceni, so postale razmere v ameriški politiki zelo zaostrene. Sedaj niso manj, ampak celo bolj konfliktne, kot to velja za večino države Evrope, vsaj tistih iz njenega zahodnega dela. To se je jasno pokazalo v zadnji kampanji za predsedniške volitve. V taborih obeh kandidatov so stalno strašili pred zmago nasprotnika. Na eni strani smo slišali, da bo konec demokracije, če bo zmagal Trump, na drugi, da se bo zgodilo isto, če bo zmagala Harrisova. Trump je v svojem značilnem slogu žalil predsednika, njegovo podpredsednico in demokratsko predsedniško kandidatko ter demokratsko administracijo kot celoto. Pri tem je razlagal, da so Združene države ta čas »okupirane« s strani sovražnih sil in da bodo šele volitve (z njegovo zmago kakopak) prinesle »osvoboditev«. A tudi Harrisova ni zaostajala, saj je svojega protikandidata odkrito označevala za neuravnovešenega »fašista«, obsedenega z močjo in željo po maščevanju, ki želi v ZDA uvesti osebno diktaturo.
Takšno stanje duha je Slovencem še kako domače. Medsebojne sovražnosti so pri nas stare toliko kot sam strankarski prostor. Tudi to, da se politični nasprotnik prikazuje kot »utelešenje zla«, je nekaj povsem običajnega. Enako velja za lepljenje oznak, kakršna je »fašist«, katerimi levičarji radi obkladajo svoje nasprotnike. Tudi druga stran ima seveda svoj repertoar negativnih etiket. V takšnem ozračju je težko pričakovati, da bi bilo v politiki mogoče kolikor toliko normalno sodelovanje.
