Piše: Bogdan Sajovic
Georgea Washingtona imenujejo tudi oče države zaradi svoje vloge pri ustanovitvi ZDA. William Harrison je bil predsednik samo en mesec. Abraham Lincoln je bil prvi predsednik, ki so ga umorili med mandatom. Franklin Delano Roosevelt bo za vedno predsednik, ki je vladal najdaljše obdobje.
Ta teden ZDA potekale volitve, preko katerih se je Donald Trump vrnil v Belo hišo. V tem prispevku omenjamo nekatere od 46 dosedanjih ameriških predsednikov.
George Washington − oče države
Prvi predsednik ZDA George Washington se je rodil 22. februarja 1732 v Popes Creeku v Virginiji. Izhajal je iz bogate in vplivne družine Washington, ki je igrala veliko vlogo v javnem življenju tedanje britanske kolonije Virginija. Washington ni imel formalne izobrazbe, šolal se je v lokalni cerkveni šoli s pomočjo tutorjev. Pokazal je velik talent za risanje, zlasti načrtov in zemljevidov, in je tako postal za nekaj časa uradni zemljemerec v domačem okrožju. Poleg tega je mu je bilo namenjeno, da bo v prihodnosti vodil eno od družinskih plantaž in opravljal različne javne funkcije.
Ko mu je bil komaj dvajset let, je izbruhnila kolonialna vojna med Združenim kraljestvom in Francijo. Washington je bil imenovan za polkovnika enega od polkov lokalne milice in se je tako podal v vojno proti Francozom in njihovim indijanskim zaveznikom. V šestletni vojni se je odlikoval, ob koncu pa doživel razočaranje, ker ga niso hoteli potrditi za oficirja v redni britanski vojski.
Vrnil se je domov, prevzel plantažo Mount Vernon in se posvetil predvsem poslovnim interesom. Na vrhuncu svoje poslovne kariere je imel poleg plantaže Mount Vernon zemljišča na 37 lokacijah v Virginiji in več sto sužnjev, ki so obdelovali žitna in tobačna polja. V današnji vrednosti je bilo Washington »težak« 600 milijonov dolarjev.
Kot poslovnež je seveda ostro nasprotoval velikim davkom, ki jih je Združeno kraljestvo naložilo severnoameriškim kolonijam, ter bil eden od vodij ekonomskega bojkota in trgovske vojne proti kolonialni matici. Washington je bil eden od podpisnikov deklaracije o neodvisnosti, in ko je izbruhnila vojna z Združenim kraljestvom, so ga zaradi njegovih izkušenj v kolonialnih vojnah imenovali za vrhovnega poveljnika ameriških enot. Washington je uspešno pripeljal vojno do konca in se ob zmagi leta 1783 odpovedal poveljstvu ter se umaknil v zasebno življenje.
Politično se je reaktiviral leta 1787, ko je postal eden od avtorjev in originalnih podpisnikov ustave ZDA. Na podlagi preteklih zaslug je bil 1789 gladko izbran za prvega predsednika ZDA in izvoljen tudi za drugi mandat širi leta kasneje. Posvečal se je predvsem notranji politiki, in sicer občutjivemu ravnovesju med pristojnostmi zvezne vlade in pristojnostmi zveznih držav ter postavljanju ekonomskih temeljev ZDA. Tretji mandat je odklonil, rekoč, da sta dva mandata za vsakega smrtnika čisto zadosti, in s tem je postavil neuradno pravilo, ki so se ga njegovi nasledniki držali 150 let.
Po predsednikovanju se je spet umaknil v zasebno življenje in umrl 14. decembra 1799 na svoji plantaži Mount Vernon.
Med mnogimi drugmi častmi so Washingtona imenovali »oče države« ter »general armad ZDA«, kar mu daje prednost pred vsemi ameriškimi vojaki v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
William Henry Harrison, predsednik z najkrajšim mandatom
Deveti predsednik ZDA William Henry Harrison se je rodil 9. februarja 1773 na družinski plantaži Berkeley v Virginiji. Njegov oče je bil zelo aktiven v politiki in osamosvojitvi ZDA ter vojni za neodvisnost in Harrison se je večkrat razglašal za »otroka revolucije«. Harrison je nameraval študirati medicino, a ker je njegov starejši brat podedoval družinsko imetje, je zaradi pomanjkanja denarja William šolanje opustil in se posvetil vojaški karieri. Kot oficir je služil v redni vojski in milici, potem pa postal komaj 28-leten guverner teritorija Indiana. V vojsko se je vrnil ob izbruhu vojne z Britanijo leta 1812 in prišel do čina generalmajorja, njegova zmaga v bitki na Temzi v zgornji Kanadi pa je bila ena od odločilnih zmag, ki so končale vojno.
Harrison se je preselil v novo osnovano zvezno državo Ohio, kjer mu je slava iz nedavne vojne pomagala v politični karieri. Ohio je zastopal kot poslanec in senator v zveznem kongresu, potem pa je bil v letu 1829 za kratek čas diplomatski predstavnik ZDA v Kolumbiji.
Po vrnitvi iz Kolumbije se je desetletje pripravljal za naskok na položaj predsednika ZDA. Leta 1936 mu je zaradi razdrobljenih glasov njegove stranke spodletelo, leta 1840 pa je prepričljivo premagal aktualnega predsednika Martina Van Burna z 234 elektorskimi glasovi proti šestdesetim.
Njegov inavguracijski govor 4. marca 1841 je bil najdaljši v vsej zgodovini inavguracij, saj je trajal kar dve uri. Kljub mrzlemu vremenu predsednik med govorom in nato še na triurni paradi ni nosil plašča in klobuka, da bi deloval bolj dostojanstveno. To je načelo njegovo zdravje, saj je bil tedaj star že 68 let. Tri tedne kasneje ga je, spet brez plašča in klobuka, ujela nevihta med sprehodom po tržnici. Zbolel je za pljučnico in kljub vsem prizadevanjem zdravnikov je 4. aprila 1841, komaj mesec dni po predsedniški prisegi, umrl za posledicami bolezni. Harrison je bil prvi predsednik, ki je umrl med mandatom; bil pa je tudi zadnji predsednik ZDA, ki je bil rojen kot podanik britanske krone. Harrisonov vnuk Benjamin je pol stoletja po dedovi smrti postal 23. predsednik ZDA.
Abraham Lincoln, prvi umorjeni predsednik
Šestnajsti predsednik ZDA Abraham Lincoln se je rodil 12. februarja 1809 na družinski farmi Sinking spring v Kentuckyju. Družina se je često selila, saj je bil oče Lincoln sicer dokaj uspešen kmet, a precej slabši pravdar in je redno izgubljal mejne spore s sosedi. Družina je na koncu pristala v Indiani, kjer se je končno ustalila. Abraham je bil željan učenja, a sredstev za šolanje ni bilo, njegovi poskusi samouka pa so sprožali prepire z očetom, ki je Abrahama predvsem videl kot pomoč pri kmetovanju. Z dvajsetimi leti je zapustil farmo in nekaj časa delal kot trgovski pomočnik, bil na kratko oficir v lokalni milici v vojni z Indijanci, potem pa s prijateljem osnoval trgovino in gostilno. Bil je aktiven tudi v lokalni politiki ter bil izvoljen za okrožnega nadzornika pošte in zemljemerca. Medtem je kot samouk študiral pravo in uspešno opravil odvetniški izpit.
Lincoln je bil skoraj desetletje poslanec v parlamentu Illinoisa in nato en mandat poslanec v zveznem kongresu. Po izteku mandata se je vrnil v Illinois in postal »prerijski odvetnik«, saj je križaril po preriji in zastopal tamkajšnje farmarje.
Lea 1854 se je spet vrnil v aktivno politiko in bil eden od soustanoviteljev Republikanske stranke ter se neuspešno potegoval za zvezni senat.
Leta 1860 ga je stranka imenovala kot kandidata na predsedniških volitvah. Spor med prosuženjskim jugom in proabolicionističnim severom je razklal državo in tudi Demokratsko stranko. Zaradi tega je Lincoln, ki je imel zaradi svojih abolicionističnih stališč enotno podporo stranke, zmagal na volitvah. Vse svoje glasove je dobil na severu in zahodu države, jug je, z izjemo nekaj obmejnih okrožij, skorajda enoglasno glasoval proti njemu.
Izvolitev Lincolna je sprožila upor juga. Še preden je Lincoln sploh prisegel, je Južna Karolina napovedala izstop iz zveze. Sledile so ji vse »suženjske« države, čeprav so v treh mejnih državah unionisti z vojsko preprečili dejanski izstop teh držav iz ZDA. Enajst secesijskih držav je ustanovilo konfederacijo in zahtevalo, naj zvezne enote zapustijo njeno ozemlje. Ko je Lincoln to odklonil, so južnjaki s silo zavzeli zvezne garnizone po jugu in sprožila se je vojna.
Začetni uspehi konfederacije niso na hitro končali vojne, vse bolj pa je prihajala do izraza premoč severa v številu vojakov in predvsem industriji. Lincoln, ki je bil med vojno izvoljen še za en mandat, je puščal precej proste roke poveljnikom na bojišču, ki so počasi lomili konfederacijsko vojsko in po štirih letih vojne je konfederacija 9. aprila 1865 priznala poraz in podpisala kapitulacijo.
Čeprav je Lincoln zagovarjal pomirljivo politiko do poražene Konfederacije, je skupina konfederantov v prestolnici Washington sklenila, da se maščuje za poraz. Skupino je vodil igralec John Willkes Booth, ki je sklenil, da bo med gledališko predstavo 14. aprila zvečer ustrelil predsednika Lincolna. Njegovi sozarotniki so nameravali umoriti tudi podpredsednika Andrewa Johnsona in zunanjega ministra Williama Sewarda.
Booth je med predstavo ustrelil Lincolna, ta pa je še isto noč podlegel ranam. Seward je bil v napadu ranjen, atentator na Johnsona pa je izgubil živce in se napada sploh ni lotil. Booth je dva tedna po atentatu umrl v spopadu z varuhi zakona, osem njegovih sozarotnikov pa je bilo ujetih. Štiri so obesili, trije so dobili dosmrtno ječo, eden pa šest let zapora. Ironično je, da so zarotniki pravzaprav škodili svoji strani, saj je namesto Lincolna na oblast prišel Johnson, ki je bil pod vplivom revanšistične frakcije, ki je zagovarjala mnogo trši pristop do poražene Konfederacije kot Lincoln.
Franklin Delano Roosevelt, predsednik z najdaljšim stažem
Dvaintrideseti predsednik ZDA Franklin Delano Roosevelt se je rodil 30. januarja 1882 v Hyde Parku v New Yorku. Bil je potomec dveh vplivnih ameriških poslovno-političnih družin, iz katerih so že izhajali predsedniki. Daljni bratranec po očetovi strani je bil predsednik Theodore Roosevelt, iz materine družine Delano pa sta izšla prednika Ullysses Grant in Calvin Coolidge. Roosevelt se je do štirinajstega leta šolal zasebno s pomočjo tutorjev, v šolanje pa so spadala tudi redna potovanja v Evropo, na katerih se je naučil francoščine in nemščine. S štirinajstimi je vstopil v internatsko šolo in nato odšel na Harvard, kjer je diplomiral iz zgodovine. Kasneje je študiral pravo na Columbii v New Yorku in se po odvetniškem izpitu pridružil eni od prestižnih pravnih firm v mestu.
Roosevelt prava ni nikoli smatral kot kariero, saj ga je zanimala politika. Za kratek čas je bil mestni svetnik v New Yorku, po zmagi predsednika Woodrowa Wilsona pa je komaj enaintridesetleten postal podminister za vojno mornarico, kar je ostal celih osem let.
Demokratski kandidat James Cox je izbral Roosevelta za svojega podpredsednika za predsedniške volitve 1920. Doživela sta hud poraz in Roosevelt se je vrnil k pravu in upal na novo priložnost v politični karieri. Naslednje leto se mu je življenje obrnilo na glavo, saj je zbolel za infekcijo, zaradi katere je postal trajno hrom. Naslednja leta je preživel predvsem v poskusih, da bi si povrnil hod, in opustil vse druge načrte. Ko pa se je sprijaznil, da je njegova pohabljenost neozdravljiva, se je spet vrnil v politično areno. Leta 1928 je bil izvoljen za guvernerja New Yorka. Kmalu nato je pretresel državo borzni zlom 1929 in kriza, ki je zlomu sledila.
Roosevelt je nastopil na predsedniških volitvah leta 1932 s programom »New Deal«, ki je napovedoval ustavitev krize in okrevanje gospodarstva. Na podlagi programa je dvakrat suvereno zmagal na volitvah, potem pa je leta 1940 pod pretvezo, da okrevanje še ni končano in da se je treba pripraviti na vojno, ki je izbruhnila v Evropi, kandidiral še tretjič in prelomil stopetdesetletno neuradno tradicijo dveh mandatov. Pod Rooseveltom so ZDA med drugo svetovno vojno postale vojaška, politična in gospodarska supersila ter največji kreditor na svetu. Zato ni nič čudnega, da je Roosevelt leta 1944 zmagal še četrtič. A njegov četrti mandat ni dolgo trajal. Tik pred koncem vojne ga je 12. aprila 1945 med obiskom v Warm Springsu v Georgii zadela kap.
Po njegovi smrti je kongres sprejel zakon, po katerem je položaj predsednika omejen na dva mandata.
