Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Slovensko dekle ima – na levi – zlato srce!
Danes poteka nekajkrat že skoraj pretresljivon brezvestna, in pogosto tudi sovražna, parlamentarna razprava poslancev iz levih strank do uveljavitve Zakona o Skladu za financiranje zdravljenja otrok z redkih boleznimi. Da, nič več in nič manj, včeraj, smo v slovenskem parlamentu poslušali poslance levih strank, kako so – kot piobesneli – jezno zahtevali verodostojna zagotovila vlade, da zaradi sprejema Zakona o Skladu za financiranje zdravljenjaotrik z redkih boleznimi (ZSFZRB), ne bo niti ob sam cent prav nobena nevladna organizacija. Sramota. Velika sramota za celotno slovensko levo politiko. So to sploh se ljudje? Marsikoga, ki je gledal in poslusal leve posanke in poslance, je bilo resnicno sram, še bolj pa,strah. Takšnih egoistov kot so poslanke in poslanci slovenskih levih strank, svet še ni videl, vsaj v civilizirani in kulturni Evropi najbrž še ne. Če se ne bi – odkrito povedano – to sovraštvo slovenske leve politike do bolnih otrok tako brez sramu celo ponosno razkazovala na televiziji, bi gotovo nihče ne verjel, da je kaj tako brezsrčnega, tolikšno sovraštvo do bolnih otrok (kaj pa drugega?!), sploh mogoče. Glasovanje v parlamentu bo navsezadnje tudi pokazalo, da leva slovenska politika bolne otroke dobesedno sovraži. V bran otrokom se ni postavila nobena feministični aktivistka. Ali tudi one tako zelo sovražijo hudo bolne otroke, da ne bi zanje žrtvovale niti najbolj noro neumnega slovenskega muzejskega eksponsta, RDEČIH SALONARJEV bivše predsednice državnega zbora (menda so simbol ženske pameti, ali kaj?). S svojim molkom so se proti otrokom z redkimi boleznimi obrnile tudi vse leve poslanke, ki so podpornice nevladnega inštituta 8. marec, čeprav sočutje do otrok res ni dokazano – največja vrlina njegove “slavne” se bogatejše direktorice. Navsezadnje, zakaj bi se kdo odločil, da bo zaradi otrok izgubil nekaj malega denarja, če lahko zasluži blizu milijona s hladnokrvnim odnosim do najmlajših, še nerojenih? Ne, niti evra ne bi iz katere od feministični (ali vsaj delno tudi feminističnih) nevladnih organizacij “žrtvovali” za zdravljenje otrok z redkimi boleznimi. Bi pa takoj porabile goro denarja za varne splave v Sloveniji za tiste ženske z vsega svete, ki splava ne morejo ZASTONJ opraviti kje drugje. Da, takšne – na denar požrešne – so slovenske feministke v slovenski levi politiki.
Če se to sovraštvo večine levih poslanke do bolnih otrok v Sloveniji ne bi dogajalo – zaradi televizijskega prenosa razprave v parlamentu — pred očmi ogromne množice slovenskih gledalcev, tega nihče ne bi hotel verjeti. Skoraj vsi poslanci in poslanke, še najbolj pa znane feministke iz slovenskih levih strank, so s pravim besom zahtevali, naj nevladne organizacije v Sloveniji ne dajo niti centa za otroke z redkimi boleznimi iz tistih, nekaterih tudi ZELO VISOKIH vsot denarja, ki so namenjene nevladnim organizacijam, predvsem pa feminističnim. Denar za tovrstne mlade bolnike naj prispevajo samo- neumni – posamezni državljani, različne krščanske organizacije, posamezne “zastonjkarske” smdobrodelne skupine v3cnih idealistov, različni kapitalistični zasebni zavodi in podjetja, najmanj naj da – seveda – država, niti centa pa nevladne organizacije, se posebno feministični in humanitarne, ki morajo skrbeti za ves svet, predvsem pa za žepe svojih vodilnih aktivistov in aktivistk.
