Piše: Metod Berlec
Z zgodovinarko dr. Pavlino Bobič smo se pogovarjali o njenem znanstvenoraziskovalnem delu, ki je vezano predvsem na prvo in drugo svetovno vojno. Dotaknili smo se tudi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu javnega reda in miru, s katerim se uvaja zakonska prepoved poveličevanja nacizma in fašizma, ne pa tudi komunizma.
Pavlina Bobič (1977) je zaposlena na Študijskem centru za narodno spravo. Diplomirala je iz teologije na Univerzi v Ljubljani (2001), magistrirala iz socialne antropologije na Univerzi v Oxfordu in tam pod mentorskim vodstvom sira Hewa Strachana pripravila doktorsko disertacijo, ki jo je ubranila leta 2009. Zaposlena je bila na ZRC SAZU, na Univerzi v Birminghamu in na Alma Mater Europaea. Izdala je znanstveno monografijo Vojna in vera (v angleščini in slovenščini) in napisala vrsto razprav. Sodelovala je v več mednarodnih in slovenskih znanstvenih projektih ter se udeležila vrste pomembnih znanstvenih konferenc, ki so obravnavale vojno problematiko.
Gospa Bobič, monografija Vojna in vera vas uvršča med odlične poznavalke prve svetovne vojne pri nas; v njej odstirate povsem nove dimenzije tega evropskega spopada in pri tem imenitno interpretirate dotlej povsem prezrte kulturne oz. duhovne vidike vojne. Kaj vas je nagnilo k izboru te tematike?
Medtem ko so se zgodovinarji habsburške monarhije v največji meri osredotočali na politične, diplomatske oz. vojaške vidike spopada, je mene pritegnilo zelo subtilno in dotlej povsem prezrto vprašanje mesta katoliške vere v ustvarjanju duhovnega (pa tudi političnega) okolja, znotraj katerega je bil fenomen vojne lahko primerno prikazan in utemeljen. Študija namreč analizira pojavnost religioznega imaginarija v interpretaciji vojne v uradni govorici Cerkve ter na drugi strani odraz te iste govorice v (samo)dojemanju vojakov na fronti in civilistov v zaledju.
Gotovo vas je zaznamoval tudi študij v tujini, na Univerzi v Oxfordu ste sodelovali z nekaterimi največjimi zgodovinarji naše dobe. Kako ste med pisanjem doktorske disertacije, ki je nato postala monografija, povezali dva svetova, svet raziskovalnih virov v Sloveniji in akademski svet v Oxfordu?
Res je, na Univerzi v Oxfordu sem sodelovala z vrhunskimi profesorji, ki me še danes navdihujejo s svojo izjemno duhovno in intelektualno globino. Prvi med njimi je gotovo moj doktorski mentor, sir Hew Strachan, ki me je opozarjal, da je vojno treba gledati in razumeti z najširše perspektive. Le skoznjo je namreč mogoče pronicati v najbolj zapletene p(l)asti socialnih, ekonomskih in intelektualnih preobrazb dobe, ki spremljajo vsak oborožen spopad. Vojna nikakor ni niti enostaven niti enovit proces in naloga zgodovinarja je, da s pomočjo študija najširših virov razgrinja preteklost, kot je bila. Brušenje problematike doktorske disertacije in primerjava virov sta potekala tudi v izredno spodbudnem okolju diskusij na oxfordskih seminarjih (in po njih), ob čemer je gotovo stekla obojestranska bogatitev vedenja.
No, naj greva konkretno h knjigi. Kako pomembne so bile religiozne podobe pri podpiranju cesarjeve oblasti in poglabljanju domobljubnih čustev Slovencev?
Izkazale so se za izjemno pomembne, saj so oblikovale način izražanja in utrjevanja habsburškega domoljubja, toda vedno v sozvočju s slovenskim. Katoliški imaginarij je zagotavljal bogat vir svetopisemskih prispodob in teoloških načel, s pomočjo katerih je bilo mogoče interpretirati pojem (samo)žrtvovanja in princip svete vojne, predvsem pa je Cerkev predstavljala monarhijo kot mogočno trdnjavo katolištva in varuhinjo prave vere.
Je katoliška vera odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju morale ljudi na domači fronti oz. v zaledju – je to potem vplivalo tudi na večjo vzdržljivost vojakov na fronti?
Duhovniki so si vseskozi prizadevali, da bi moralo ljudi v zaledju dvignili in ohranili z gorečim spodbujanjem molitev za zmago (kasneje za mir), pogostega obiska bogoslužij in ljudskih pobožnosti. Med možmi na fronti in njihovimi ljudmi v zaledju je gotovo obstajala posebna vez, ki se je v obliki korespondence, čeprav omejene zaradi cenzure, vendarle stekala v obliko duhovne izmenjave; govorica vojakov je ob poskusu ubeseditve neizgovorljivega gorja pri tem zanimiva zaradi njihovega zatekanja k tradicionalnim podobam vere, ki so se prepletale z izrazi strahu, še bolj pa upanja, da njihovo trpljenje ne bo zaman. Poleg tega so za moralo vpoklicanih mož skrbeli vojaški kurati, tudi s pomočjo primernih literarnih del.
V poglavju »Od svete do krvave vojne« se posvečate tudi vprašanju, kako so vojno dojemali slovenski vojaki na bojiščih. Dotika se tudi pojma moškosti v okviru religije oz. ideala junaka – je imel verski ideal znaten vpliv na samopodobo mož na fronti?
Bistveno vprašanje pri tem je bilo, ali je mogoče trpljenje v vojni moralno upravičiti. Koncepta smisla in žrtvovanja imata zaradi svoje verske konotacije globlji pomen, medtem ko se je legitimnost spopada učinkovito opirala na tradicionalne teološke nauke sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega. To je hkrati postavljalo ideološke temelje za razumevanje mučeništva in dolžnosti. Ob natančnejši analizi vidimo etimološke povezave med izrazi, kot so vrlost, vrlina in vrednota, pa tudi krepost in krepkost. Moralne lastnosti, pričakovane od vojaka, so se dojemale kot neločljive od krščanskih idej o moškosti in telesnem videzu, ki odseva (ne)popolnost človekovega duha. Smrt na bojišču naj bi bila častna, saj je »venčanim s krono mučeništva« odpirala vrata med nebeške svetnike. Možje na fronti so s pomočjo takšne retorike laže sprejemali trpljenje, težko pa so ga na isti način ponotranjili. Gotovo so se razumeli kot »žrtev«, ne pa nujno za cilj, ki jim ga je predstavljala uradna govorica Cerkve.
V poglavju »Varuhi prave vere« razgrinjate dileme o tem, ali bo vojna prinesla tako zaželeno moralno prenovo med vojaki in civilisti v zaledju. Je vojna zares poglobila moralo ljudi ali se je zgodilo prav nasprotno?
Zaradi množičnega obiska bogoslužij, romanj in javnih molitev je na začetku vojne res kazalo, da bo prišlo do moralne prenove, o kateri so neumorno pridigali duhovniki. A slednjič so vse daljši seznami ubitih na fronti, politični pritiski in težke življenjske razmere v zaledju zaradi akutnega pomanjkanja osnovnih dobrin in hrane močno, celo usodno načeli zaupanje ljudi v starodavne stebre modrosti in z njimi habsburške monarhije. Upanje na temeljito duhovno prenovo je tako zamrlo ob hudih osebnih stiskah in vse vidnejšem socialnem razkroju, kar je nakazovalo, da je vojna v resnici sprožila več manjših vojn, tudi konflikte vrednot.
Kako se je retorika duhovščine spremenila skozi podaljševanje vojne in s tem hudo krizo zaradi vse več smrtnih žrtev na fronti, pa tudi akutnega pomanjkanja hrane oz. drugih osnovnih življenjskih dobrin v zaledju?
Ta retorika se je sčasoma morala prilagoditi spremembam v razpoloženju ljudi in razkrajanju t. i. notranje fronte, ki je nakazovala radikalne politične zasuke v monarhiji. Po smrti cesarja Franca Jožefa novembra 1916, ko je prestol zasedel mladi Karel I., se je »kompas Avstrije« obrnil proti jugu; v osrčje besednjaka in pretresanj o slovenski prihodnosti je prodrla ideja jugoslovanstva in škofa Jegliča postavila na čelo razprav o politični usmeritvi SLS in krepitvi njene enotnosti. Do leta 1917 je namreč prišlo do odločnih razhajanj med privrženci jugoslovansko usmerjenih Janeza E. Kreka in Antona Korošca ter privrženci prohabsburškega deželnega glavarja Ivana Šusteršiča. Lojalnost habsburški kroni je slednjič zamenjala zvestoba narodu in njegovi naravni pravici do obstoja, čeprav ni bilo povsem jasno, kakšna bo opevana jugoslovanska prihodnost; škof Jeglič in z njim večina duhovščine je izbrala politično pot, ki se je zdela modra tudi glede na pritiske nemškega in madžarskega nacionalizma.
Vojna je vedno zastrašujoča in skrajno razdiralna: v čem je bil za vas pomemben korak od preučevanja prve k raziskovanju druge svetovne vojne?
Raziskovanje vojne zahteva preizpraševanje najbolj prikritih vzrokov za zmožnost in udejanjanje najekstremnejših oblik nasilja, ki s front preidejo med civiliste in so gibalo druge svetovne vojne. Njen fenomen neizbežno vodi k preučevanju socialnih razmer in razmerij v skupnosti že pred dejanskim izbruhom oborožene sovražnosti; prva svetovna vojna je zapustila celo vrsto pogorišč in žarišč, na katerih so se razbohotile totalitarne ideologije, ki so skupaj s svojimi eliminacijskimi načrti privedle do druge. Raziskovanje te vojne je samo naravno nadaljevanje študija kulturnih in socialnih implikacij velike vojne ter eliminacionističnih procesov, ki koreninijo v vojnah moderne evropske epohe.
Letos ste na Študijskem centru za narodno spravo v sodelovanju s Škofijo Novo mesto izdali monografijo Pragovi nasilja: Dolenjska in Bela krajina 1941–1943. Kaj pravzaprav pomenijo »pragovi nasilja«? Kako teče pripovedna nit knjige oz. kaj je narekovalo izbor poglavij?
Pragovi naznanjajo prehod v novo in drugačno obliko vedenja in bivanja. Navdih za naslov je reka Krka, ki je v svojem toku počasna in skoraj lenobna, le mestoma preseneti s svojo živostjo, z drznimi in s skritimi vrtinci. Toda najlepši so njeni pragovi, ki jo delajo posebno in stopnjujejo njen ritem valov v dramatičnem padcu. Pragovi nasilja so prispodoba za vstop v neznano razsežnost človeške tragike v ekstremnih valovih vojne, intenzivnem naraščanju ali upadanju strahot, izliva pa se v končno človekovo moralno izbiro, ki nosi kal njegove duhovne preobrazbe ali propada. Nasilje namreč spreminja vedno in za zmerom – tako tistega, ki vanj pahne, ali tistega, ki je vanj pahnjen. Pragovi hkrati vabijo k očiščenju posameznikove refleksije o skrajno travmatični dobi in lajšanju čustvenih bremen, kar edino omogoča soočenje s tem, kar je.
Sami ste za to monografijo napisali dva prispevka, prvi je o Novem mestu in njegovem neposrednem zaledju aprila 1941, ki pokaže kaos ob razsutju države in prihodu okupacije. Kako so se pri tem znašli povsem navadni ljudje?
Vojna v svoji najbolj grobi obliki vedno naplavi kaos uničenja in intimno soočenje z ubijanjem in celo z ubijalcem samim. Ljudi potisne v izkustvo brutalizacije vsakdanjosti, razdejanih domov in medčloveških odnosov. Z vojno se je v območje živo zarezala okupacijska meja, ki se je v novomeški okolici vsaj v prvih tednih zdela gibljiva, saj ni bilo jasno, katera okupacijska sila prihaja in katera odhaja. Vtis brezvladja je v ljudeh zabrisal še moralne omejitve, saj so si vneto prilaščali dobrine, ki jih je zapustila jugoslovanska vojska. Za povrh so organizirane skupine protestirale za nemško okupacijo proti italijanski, a se je izkazalo, da so bili organizatorji neredko prav tisti, ki so se po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo proslavili kot najbolj goreči aktivisti za julija 1941 prvič omenjeno OF pod vodstvom komunistične partije. Običajne komunikacijske poti med ljudmi so bile pretrgane, prav tako povezave med mestnimi središči in podeželjem, zato so bili ljudje prisiljeni v alternativno obliko sporočanja po zaupnih osebah. V izredno negotovih okoliščinah okupacije so ljudje najprej skušali preživeti; izvirali so iz svoje naravne duhovne drže ali predvojnih političnih nagibanj, kar pa je postalo jeseni 1941, tj. po sprejetju sklepa Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, da se s smrtjo kaznuje vsak, ki bi ga komunisti spoznali za »narodnega izdajalca«, izjemno nevarno. Življenje običajnih ljudi je bilo zelo hitro ujeto med vojaške pritiske okupacijske sile in razraščajočega nasilja komunistov nad vsemi, ki so bili ali bi utegnili postati njihovi tekmeci v zelo jasni revolucionarni ambiciji po prevzemu oblasti.
Kakšne so bile posledice naraščajočega nasilja nad civilnimi prebivalci sredi pritiskov italijanske okupacije, ki se je stopnjevalo leta 1942?
Zaradi nasilja italijanske vojske v času velike ofenzive med julijem in novembrom 1942 in nevzdržnih pritiskov komunističnega tabora, ki je začel s pobijanjem najvidnejših – revoluciji nasprotnih − predstavnikov lokalnih skupnosti, duhovnikov, navadnih posameznikov ter celih družin, so se v najhujši stiski znašli ljudje na podeželju. Vrženi v vojno razdejanje so bili prisiljeni v iskanje preživitvenih strategij. Brutalne komunistične likvidacije so v skrajno ustrahovanih prebivalcih slednjič izzvale odpor oz. jasno spoznanje, da se bodo ob brezbrižnosti okupacijske oblasti morali zavarovati in organizirati sami. Od tod ustanovitev vaških straž poleti 1942 in še prej organiziranje odreda prve nacionalne ilegale, ki se je 17. maja 1942 iz Bizovika pri Ljubljani odpravila proti Dolenjski, da bi na poti do Gorjancev pridobila svoje borce. Po prvotnih zamislih naj bi se upirali okupatorju in varovali prebivalce pred komunističnim terorjem, a so se nato avgusta 1942 zaradi šibkosti pripadniki teh skupin legalizirali in nastale so Prostovoljne protikomunistične enote.
Vaš drugi prispevek se osredotoča na »Novomeško jesen« leta 1943: v čem je največja tragika te jeseni?
Postavljen v kontekst italijanske kapitulacije septembra 1943 in kratkotrajne partizanske oblasti v mestu prispevek pokaže na sesutje temeljnih humanističnih premis, vidnih v množičnih partizanskih aretacijah verjetnih sovražnikov ter – najbolj radikalno – v komunističnih umorih nekaterih najuglednejših Novomeščanov, znanih voditeljev nasprotnega tabora. Tik pred nemškim vdorom so bili ti izbranci pobiti v gozdu Padež, njihova trupla odvržena v jamo, imena stigmatizirana z »izdajalci« in potisnjena v javni molk za naslednjih petdeset let. Toda danes njihova imena, vklesana v nagrobnik, govorijo o komunistični volji do ubijanja političnega in razrednega sovražnika ter o drži ljudi, ki se niso niti hoteli niti mogli ukloniti fanatični veri v revolucijo. Triumf žrtve je v preživetju tistega, kar je eliminacija skušala izničiti.
Tragika jeseni 1943 se je nadaljevala s t. i. kočevskimi procesi. V čem so ti najbolj kritični in še danes sporni?
Kočevski procesi te jeseni so bili prvi montirani komunistični procesi pri nas. Kot taki so z demokratične perspektive in načela enakopravnosti ljudi pred zakonom v samem jedru sporni. T. i. ljudska oblast je pred sodišče postavila predstavnike skupin, ki so bili komunizmu in njegovemu načelu nasilja izrazito nasprotni. Po hitrem postopku je bilo več sto ljudi obsojenih na smrt in nato skrivoma pobitih. Pri tem procesu ni šlo le za vrsto kršitev procesualnih pravnih načel, pač pa za veliko globlji problem legalnosti sodišča, ko akterji v kočevskih procesih sploh niso imeli sodne oblasti in je tedaj niti niso mogli imeti, kar prispevek v knjigi natančno analizira v luči mednarodnopravne študije Dieterja Blumenwitza. Še vedno pa so kočevski procesi sporni v dejstvu, da po osamosvojitvi Slovenije kljub nasprotju z ustavno zavezujočimi kriteriji niso bili razveljavljeni.
S katerimi primeri knjiga ilustrira teror revolucije, ki je divjal po dolenjskem in belokranjskem podeželju? Kaj je še dodana vrednost te knjige?
Teror komunistične revolucije, ki je neločljiv od vzrokov nastanka oboroženih protikomunističnih enot, je v knjigi najbolj neposredno orisan na primerih komunističnega umora križnika patra Ivana Salmiča v Beli krajini in brutalnih likvidacijah Romov, o čemer govori arhivska dokumentacija. Komunisti so pobili skoraj polovico romske populacije v Ljubljanski pokrajini, medtem ko so samo med majem in junijem 1942 iztrebili večino Romov na območju, ki so ga obvladovali partizani. Zaradi uničenja izjemno visokega odstotka te populacije, vštevši starce, ženske in otroke, ima množični pomor vse atribute genocida. Pri tem ni nezanemarljivo, da so bili Romi pobiti povsem načrtno po ukazu partizanskega vodstva. Izjemen testament je objavljeni dnevnik Borisa Femca, ki opiše razčlovečujoče razmere v zaporih v Kočevju in Ribnici in moč preživetja v oklepu brezpravja. Dodatna vrednost knjige je zlasti v tem, da pri analizah združuje in osvetljuje najširše dostopne vire, ne le dokumentacije torej, pač pa tudi spomine in pričevanja ljudi, ki so bili neposredni očividci komunističnih hudodelstev.
Monografija v zadnjem poglavju analizira fenomen državljanske vojne, ki je Slovence udarila med tujo okupacijo in se v različnih oblikah razraščala še dolgo po njej; govori o tem, da še danes obstajajo prepreke, ki onemogočajo znanstveno kritično obravnavo za režim nezaželenih oseb in podatkov. Kdo je bil odgovoren za državljansko vojno in zakaj jo je treba umestiti v mednarodni primerjalni historiografski okvir?
Že Lenin je povsem nedvoumno navrgel, da v vsaki svetovni revoluciji razredni boj neizbežno vodi v državljansko vojno; z oktobrsko revolucijo oz. državnim udarom in s krvavim prevzemom oblasti je Lenin, za njim pa vsi njegovi fanatični politični nasledniki, nasilje povzdignil v politični princip. To hkrati dovolj jasno pokaže, za koga je bila pri nas državljanska vojna naraven proces in kakšna sredstva se bodo pri tem uporabila. Državljanska vojna na Slovenskem je fenomen, ki še terja poglobljene analize − tudi žrtev tako komunistične kot protikomunistične strani. Postavljanje v primerjalni historiografski model lahko pomembno osvetli posebnost slovenskega prostora in pripomore k celovitejšemu razumevanju obsega žrtev. Ne nazadanje odpiranje mednarodni historiografiji odstre tudi načine soočanja s travmatično dediščino množičnih komunističnih pobojev.
Približujeva se koncu pogovora. Vladajoča koalicija (Gibanje Svoboda, SD in Levica) je pripravila novelo zakona o javnem redu in miru, katere namen je prepoved poveličevanja nacizma in fašizma. Ne pa poveličevanja komunizma. Glede na povedano je to močno nenavadno, če se milo izrazim.
Prav gotovo, še posebej če vemo, da je bilo po svetu v imenu komunistične ideologije surovo pobitih več kot 94 milijonov ljudi. Pri tem nikakor ne gre za kakršno koli opravičevanje nacizma ali fašizma, pač pa sprijaznjenje z dejstvom, da je v osrčju komunizma tako kot drugih dveh totalitarizmov sla po oblasti (in njeni ohranitvi) neločljiva od nasilja. Celo terorja. Simboli seveda ne ubijajo sami po sebi, so pa močni indikatorji tiste politične vere, ki za svojo samoohranitev ne prenese ne kritika ne tekmeca.
Državni zbor je o tem že opravil prvo obravnavo. Vaš sodelavec s Študijskega centra za narodna spravo dr. Renato Podbersič je za Radio Ognjišče presodil, da gre pri tem za politični zakon. Se strinjate z njim?
Če je zakon političen, kar je, to avtentično zgodovinopisje ni. Kritičen pretres dejstev in primerjava virov morata ostati zavezana približevanju dejanskemu stanju. Naloga zgodovinopisja je adekvaten opis slednjega. Ne glede na všečnost politiki.