Piše: dr. Stane Granda
Predvolilni čas že teče. Pred časom je znani kulturnik iz nekdanjega Kučanovega Foruma 21 pozival proti demokratom, ki so zanj, ki podpira Putina, vojni hujskači. Ali je to že ena od vsebin predvolilnega boja, bomo kmalu videli. Glede na to, koga pošiljajo za evropsko komisarko v Bruselj, je to mogoče in verjetno.
Slišati je glasove tudi na nasprotnem polu. In tu je slabše kot tragično. Poslušamo, kako v Sloveniji poteka boj med levičarji in desničarji. Mimogrede, ne vem, kdo jim daje pravico trditi, da so desničarji. Zastopajo tipične liberalne ideje. Nimam v spominu, da bi jih desničarji kdaj sprejeli medse.
Ko jih poslušam, se vedno spomnim nesrečne MVAC. Italijani so jih znali pravilno označiti, sami pa so sprejeli ime, ki so ga jim dali komunisti za potrebe revolucije, ki so si jo tako želeli: bela garda. Če nje ne bi bilo, bi se naši revolucionarji nehali bojevati proti okupatorju. Saj vemo, da je to zatrjeval Kardelj leta 1940 na V. partijski konferenci v Zagrebu. Tudi sicer bi samo oznaka borcev proti komunizmu imela takrat doma in v tujini, da ne govorimo v zgodovini, popolnoma drugačno težo, kot pa poimenovanje po nekem, sicer sorodnem ruskem gibanju, ki je tragično končalo. Pravzaprav je ohranilo v zgodovinskem spominu podobo tragičnega premaganca. Nekateri bi očitno radi pri nas to bedarijo v drugačnih okoliščinah ponovili.
Politična gibanja delimo na demokratična in totalitarna Ta so v 20. stoletju drugo za drugim, prvi so bili komunisti, postali fašisti in nacisti. Ta so popolne diktature, ki zanikajo osebnost, dovoljujejo le eno stranko, ki po božje časti svojega voditelja. Vse je pod nadzorom policije, ki nadzira vse, tudi gospodarstvo. Posebna skrb je namenjena šolstvu in kulturi, ki sta natančno usmerjana in vodena. Vsi trije izhajajo iz socializma. Ne glede nanje pa so ostala še naprej demokratična politična gibanja: desnica in levica, ki se je razcepila v liberalce, iz nje pa so izšli socialdemokrati in socialisti, ki priznavajo vrednote demokracije. Ta je po našem uradnem slovarju materinščine »zagovornik politične ureditve z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov«. Komunisti, fašisti in nacisti kljub vreščanju prvih o drugih dveh v resnici nič ne pomenijo, v resnici opozarjajo na njihovo nevarnost. Po padcu berlinskega zidu so dosegli, da poznamo levico, v kateri so samo nekdanji komunisti in njihovi simpatizerji, vsi drugi smo desnica. Kako idiotsko je poslušati, da so v Avstriji zmagali skrajni desničarji, ki so v bistvu klasični liberalci, meščanski levičarji, po vplivu anticepilcev podobni našemu Gibanju Svoboda.
Ljudje, ki se na demokratičnem polu razglašajo za desničarje, dokazujejo, da v celoti sprejemajo terminologijo in igro komunističnih totalitaristov. Po naključju ali naročeno (?). Za zdaj je to njihov problem, ki pa bo še kako kmalu tudi naš. V bistvu pomeni zanikanje klasične demokracije. Zanika pravico biti liberalec in zlasti socialist. Te besede sploh ne poznajo in znorijo, ko slišijo zanjo. Kot nekdaj komunisti. Razvitost sociale v neki državi je pokazatelj njenega civilizacijskega razvoja. Seveda pa imajo do sociale pravico le tisti, ki ustrezajo kriterijem po njej. Pri nas so socialni centri večinoma leglo komunistov, njihova denarnica, organizacije za krajo državnega bogastva.
Kdor resno misli o prihodnosti Slovenije, izhaja iz vrednot naše osamosvojitve, ki ji je bila demokracija prvi pogoj, ne more priznati izrazja komunistične levice in se zato razglašati za desničarja. Nesrečni, v pogledu na naše današnje razmere tragični Jože Pučnik je bil vse prej kot desničar. Bil je demokrat in socialist, pa če nam je prav ali ne. Tisti demokrati, ki se razglašajo za njegovega sledilca, ga s sklicevanjem na desničarstvo zanikajo.
Razglašati demokrate za desničarje je politični samomor. S tem odbijamo vse mlade in one, ki so demokrati, nikoli pa niso pripravljeni biti desničarji. Glasovi, ki jih na naših volitvah dobivajo skrajna levica in komunisti, kakorkoli se že imenujejo, socialdemokrati so bili zanje v zgodovini največji izdajalci delavskega razreda, dokazujejo, da jih volivci zavračajo. Ni nam znano, da bi sovražili demokracijo. Torej na plan z njo! Pri nas gre v resnici za boj med demokrati in totalitaristi. Ne odpovejmo se demokraciji na račun desničarstva! Še zlasti, ker to sploh ni! Ogromno pripadnikov vsakokratnih novih obrazov kaže našo nesposobnost, da se približamo realnim, življenjskim potrebam ljudi. Z vreščanjem o desničarstvu si žagamo vejo, na kateri sedimo.
