Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Tanja Fajon, Klemen Žibert, Dominika Švarc Pipan, Igor Šoltes, Vesna Vuković, Valerija Jelen Kosi, Uroš Gojkovič. To je le nekaj imen “žrtev”, ki so doslej letele zaradi afere Litijska. Revizija računskega sodišča in interni nadzori pa kažejo, da so padale “majhne” ribe, da bi rešile večje, ki so kršile pravila in ravnale nerazumno: predvsem finančnega ministra Klemena Boštjančiča in njegove sodelavce, ki so vsi ostali na funkcijah in se jim obetajo celo napredovanja. Boštjančičevo državno sekretarko Sašo Jazbec šef Svobode in premier Robert Golob ravno poskuša inštalirati za guvernerko Banke Slovenija. Glavni konkurent je Anton Rop, ki je nekoč vlado vodil kot šef LDS, pozneje pa je prestopil k SD. Ko je bil Rop finančni minister in premier, je propadel Hermes Softlab, dediščina je razpadajoča stavba na Litijski.
Podobno se je rešila Boštjančičeva državna sekretarka Gordana Pipan, sicer sestrična Gregorja Golobiča, nekoč tudi pomembnega politika LDS, ki je bila med tistimi, ki so usklajevali čudaški nakup stavbe, pa tudi šef Boštjančičega kabineta Klemen Babnik s podobno pomembno vlogo.
Nevidni organizirani kriminalci nekje zadaj
“Absolutno mislim, da je bilo vse narobe z Litijsko. Katastrofa. Jaz sem, mislim, da je zadaj organiziran kriminal, ker tega ne more en človek izpeljati.” Tako je Boštjančič pred tremi tedni, 23. 9., na odboru za finance poslancem zagotovil, da sam s svojimi sodelavci nima ničesar s projektom, ki so ga, kot je povedal poslancem, na ministrstvu za pravosodje “že vsaj od junija 2023 naprej pripravljali” in to prikrivali njegovemu ministrstvu. Opozoril je: “Mi nismo nikoli bili obveščeni. Niti, ko smo predlagali vladi prerazporeditev. Mi nismo imeli informacije iz ministrstva za pravosodje, da je ta projekt že od junija v delu.”
Minister poslancem ni povedal resnice, pa tudi organizirani kriminalci so, če so res obstajali, precej znane osebnosti. Če projekta ne bi na ministrstvu za pravosodje pripravljali vsaj že pol leta, nakup ne bi bil mogoč. Ne pade z lune. Da o Litijski Boštjančičevi niso imeli pojma in so jim to podtaknili, pa je tudi neresnica. Boštjančič bi za Litijsko moral vedeti že kot minister za javno upravo, kar je bil nekaj časa po odstopu Sanje Ajanović Hovnik. Takrat njegovo ministrstvo za javno upravo je oktobra 2023 pravosodno ministrstvo seznanilo s ponudbo Sebastjana Vežnaverja, da je že njim ponujal Litijsko, ki bi jih z obnovo stala okrog 17 milijonov evrov. A je niso kupili. Še bolj pa na to, da Boštjančič ni povedal vsega, kaže sestanek 7. 11. 2023 na njegovem ministrstvu za finance s predstavniki pravosodnega ministrstva, ki ga je vodila direktorica direktorata za proračun Mojca Pirnat, na sestanku pa je bila tudi predstavnica ministrovega kabineta Špela Paščinski, kjer so predstavniki pravosodnega ministrstva prosili za preverjanje, ali bi bilo mogoče zagotoviti denar bank za nakup Litijske. Prošnja za preverjanje možnosti je bila po teh pogovorih poslana BKS, NLB in NKBM. Če hočeš ocene, kako pridobiti milijone, moraš imeti pripravljen projekt. Da bi lahko našli državni (in ne bančni) denar za Vežnaverja, je Boštjančič prvič omenil na sestanku 5. decembra lani, ko je povedal, da bo denar le, če bi ga bilo mogoče takoj porabiti, še pred koncem leta. Na tistem sestanku so bili še Babnik, Pipanova, Jazbečeva, Šoltes, Gojkovič, pa tudi Branko Vidič iz ministrstva za javno upravo.
Boštjančič ni imel pojma, da je vse pripravil
Uradno pa je do odločitve prišlo na sestanku, 22. 12., na katerem je bila znova tudi Jazbečeva. Na ministrstvu za pravosodje so do takrat nakup Litijske v letu 2023 skoraj že odpisali, ni namreč kazalo, da bo Boštjančič “zrihtal denar”. A je presenetil, ko je povedal, da je ob denarju za gradnjo novega zapora v Dobrunjah našel milijone tudi za Litijsko in zahteval, da je Litijsko treba plačati v nekaj dneh do novega leta, da bi jo lahko plačali iz državnih rezerv in rezervacij za leto 2023.
To je bil šok za tiste, ki so morali to izpeljati. V nekaj prazničnih dneh pred novim letom je to težko celo z dobrimi pripravami, za katere je minister poslancem zagotovil, da o njih ni ničesar vedel. Da se nikakor ni zgodilo brez priprav, dokazuje tudi, ker se je že štiri dni pred tem, 18. 12., Mestna občina Ljubljana Zorana Jankovića odpovedala predkupni pravici za nakup Litijske v višini 7,6 milijona evrov. Vlogo, da bi vlada lahko ekspresno kupila Litijsko, je Vežnaver vložil v petek, 15. 12., v enem samem delovnem dnevu, že v ponedeljek, pa so pri Jankoviću odločili, da vlada lahko odpravi takojšnji nakup.
Tudi sicer se je pokazalo, da je vse politično pripravljeno in da je nemogoče povsem mogoče. Po sestanku 22. 12. je še isti dan celotna vlada odločila, da soglaša z nezakonitim – kot je medtem ugotovilo računsko sodišče – ravnanjem Boštjančiča in njegove ekipe. Namesto poplavljencem, za katere niso porabili celotnega zbranega denarja, so v petek, 29. decembra 2023, zadnji plačilni dan v letu iz državnih rezerv in rezervacij, ki so namenjene izrednim dogodkom in stroškom, ki njih ni mogoče predvideti in načrtovati, nakazali 7,7 milijona evrov podjetniku Sebastjanu Vežnaverju, ki se je s tem znebil nekdanjega sedeža Hermes SoftLaba, paradnega podjetja v časih LDS Janeza Drnovška, ki je končalo kot LDS. Na smetišču zgodovine. V času, ko je oblast že prevzemal Anton Rop.
Stavbo, ki že pred desetletji ni bila ekonomična, je pred štirimi leti Vežnaver kupil za vsega 1,7 milijona evrov od tudi bankrotiranega podjetja Nikole Musića in Petra Baboška. Plačali so iz vlade 7,7 milijona evrov, in to mimo zakona, kot je opozorilo računsko sodišče, pa tudi interna revizija, ker so plačila iz rezervacij dopustna le za dogodke, ki jih ne bi bilo mogoče načrtovati. Nakup nepremičnine za upravno sodišče v prestolnici pa nikakor ni stvar, ki je ne bi bilo mogoče načrtovati v proračunu države.
Stroški so nepredvideni, ker so pozabili načrtovati
Boštjančič sicer vztraja, da ni mogoče načrtovati tudi tistega, česar se je on nenadoma spomnil, da bi kupil mimo načrtov in običajnih procedur. Da so nepredvidljive tudi šlamparije in slabo delo.
Tako so to, kot sem tudi sam poročal v preteklosti, razumeli že številni ministri v preteklosti. Na to so opozorili tudi iz finančnega ministrstva. V preteklosti so plačevali že vse mogoče iz rezerv in rezervacij države. Celo povračila stroškov kampanj strankam po volitvah, ker jih je generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl (v tistem času SD, prej LDS) pozabil načrtovati v proračunu, poslanci strank v DZ pa šlamparijo spregledali, ko so proračun potrjevali.
Po opisanem je bila najmanj netočna ocena bivše poslanske Svobode Mojce Pašek Šetinc, da so v Svobodi s spini v medijih, ki jih je širila nekdanja generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković s portalom Necenzurirano, krivdo valili na SD, ker je po javnomnenjskih raziskavah ta začela ogrožati Svobodo na drugem mestu, da si je na evropskih volitvah Svoboda zagotovila primat na levi. To, da je SD potonila, je bila res posledica spinov, kako je za Litijsko organiziran kriminal poravnavanja dolgov SD in bogatenja nekdanjega generalnega sekretarja (direktorja) SD Klemna Žiberta, njegove družine in politikov SD.
A potopilo je tudi Svobodo, ki je doživela hud poraz na evropskih volitvah, ko je dobila le dva poslanca. SDS pa štiri.
Krivdo za vse skupaj so skušali v Svobodi preko medijev zvaliti tudi na prejšnjo vlado in SDS, a to se ni posebej prijelo, ker je zaradi stalne in pretirane rabe neprepričljivo celo med zagovorniki sedanje vlade.
Cilj širjenja zgodb o organiziranem kriminalu za nakupom nekdanje stavbe Hermesa Softlaba Rudija Brica je bil predvsem reševanje finančnega ministra Boštjančiča in njegovih sodelavcev. Tudi na račun stranke Svobode. Boštjančič je bil med tistimi, ki so nekoč skupaj z Golobom pod mizo financirali vzporedno podjetje Vukovićeve Necenzurirani, ko so ti še delali za državni Siol.net, o čemer Svoboda, SD in Levica že več kot dve leti na vso moč preprečujejo parlamentarno preiskavo, ki jo poskuša doseči SDS. Da bi preprečili preiskavo te (in podobnih nerodnih zgodb) so dvakrat zamenjal celoten vrh policije in spremenili celo zakon o parlamentarni preiskavi. Na vrh komisije za nadzor javnih financ, ki bi jo morala po rezultatu volitev voditi SDS, pa mimo pravil nastavili politika NSi Jerneja Vrtovca.
Ob Boštjančiču so z zgodbo o “organiziranih kriminalcih” v vladi reševali tudi premiera Roberta Goloba, ki je imel podobno vlogo kot Dominika Švarc Pipan. Dogajalo se jima je.
Le da so Švarc Pipanovo in še številne manjše igralce lahko žrtvovali, pravih šefov, denimo Goloba, pa ne.
Še manj pa lahko žrtvujejo Boštjančiča, ker lahko ta pred predčasnimi volitvami reši vladne stranke s prevzemom vodenja vlade, če bi Golob obupal nad vsem hudim in zbežal, kot je nekoč že Marjan Šarec z metom puške v koruzo, ko je svet ravno udarila epidemija covida.
