Piše: dr. Štefan Šumah
Nisem ravno specialist za obveščevalne službe, znam pa jih nekaj našteti: CIA, MI6, Mosad, SISMI, GRU … pa BIA (srbska), OSA (bosanska), SOVA, ne poznam pa njihovega fokusa delovanja (razen iz medijev). Mi je pa kristalno jasno, kaj je za vse naštete in ne naštete najlepše in najenostavnejše. Kaj je lepše za obveščevalne službe, kot imeti o nekom obremenjujoče podatke? S tem držijo človeka za j…a in vedno bo plesal, kakor mu bodo igrali, oziroma bo storil vse, da njegove skrivnosti ne pridejo na dan. Vse, od varanja žene prek »sumljivih« poslov pa do sodelovanja s politično policijo, jim pride prav. In ker danes živimo že v napol virtualnem svetu, kjer se pogosto pojavljajo lažne informacije, teorije zarote in špekulacije, pa mi dovolite, da še jaz malo špekuliram. Poudarjam: špekuliram! Špekuliram, kaj se je dogajalo okoli izbora slovenskega kandidata oziroma kandidatke za evropskega komisarja ali komisarke.
Predsednik Srbije Vučić je, kakor poročajo mediji, izredno zadovoljen s kandidaturo Marte in njenega predvidenega resorja. Očitno so v igri znova »srbska posla«. In lahko se vprašamo, kaj pa, če je izvor vseh teh zapletov srbska obveščevalna služba? Mogoče ima ta podatke ali celo dokaze o »čudnih« in »sumljivih« poslih sedanjega predsednika vlade po hribovitem Balkanu iz časov, ko je bil še direktor GEN-I? Čisto mogoče. In če se v beograjskih arhivih skrivajo obremenilni podatki o naši kandidatki za evropsko komisarko? Tudi mogoče. Pojavi pa se vprašanje, kdo pa ima dostop do teh arhivov. Srbska obveščevalna služba zagotovo.
In kaj, če bi vse to hipotetično držalo? Potem smo takoj nazaj v prvem stavku tega teksta in ples se lahko začne, plesalo se bo pa po njihovih taktih. Tako Vesel kar nenadoma postane nezaželen in neustrezen kandidat, pa ne za Uršulo, pač pa za predsednika vlade, ker pač mora poslušati ali, bolje rečeno, ubogati navodila srbske obveščevalne službe, ali če spet špekuliram, srbske pete kolone v Sloveniji, ki pa bi rada na mestu komisarja videla Marto (glej prvi stavek tega teksta).
Nadaljujem špekulacijo. Uršula si v komisiji zaželi žensko in predsednik ji jo takoj ponudi, seveda ob pogoju, da mora biti ona ta, ki uradno zavrne Vesela. Vse to pa z namenom, da on ne izpade nekredibilno (bodimo realni, neke kredibilnosti itak nima). Uršula napiše pismo, zahteva zamenjavo in predsednik vlade ji (ob drobnem pogoju, da Slovenija dobi nepomemben resor za širitev EU) navidezno servilno takoj ustreže. Zraven pa potegne iz rokava skritega, že vnaprej pripravljenega aduta in ga Uršuli podtakne, podobno kot smo si otroci pri kartanju podtikali Črnega Petra. Srbska obveščevalna služba pa slavi, dosegli so svoje. Predsednika slovenske vlade bodo še naprej lahko izsiljevali. Slovenija je dobila za Srbijo najpomembnejši resor in kandidatko, ki jih bo morala ubogati oziroma izpolnjevati njihove »želje«, če bo postala komisarka.
Seveda so vse to le, kot sem že večkrat omenil, špekulacije. Špekulacije na osnovi različnih člankov iz tujih in domačih medijev. V beograjskih arhivih se gotovo skriva marsikaj, kar bi kar lepemu številu Slovencev povzročilo neprijetnosti, in tudi njihova obveščevalna služba je aktivna, a da bi v arhivih našli Marto, to pa zagotovo ne. In v prisluhih srbske obveščevalne službe našega premierja tudi ne. Saj sta že oba zanikala − Marta sodelovanje z Udbo, premier pa rabote na Balkanu.
Vendar pa, ko nekako realno razmislim, kako se vrstijo dogodki, stare povezave, nove povezave, stari interesi, novi interesi … se mi nenadoma ta teorija zarote ali špekulacija niti ne zdi več tako zelo neverjetna. In se vprašam, kaj pa če je v tem čudnem, napol virtualnem svetu vse res?
