Piše: Dr. Matevž Tomšič
Sintagma, ki je postala v krogih naprednih sil v zadnjem času ena najbolj popularnih, je tista o »pravi strani zgodovine«. Ali če smo konkretnejši, pomembno je, kdo je na njej. Odgovor je zanje vsekakor samoumeven. To so oni sami. Oni so tisti, ki so borci za lepši in pravičnejši svet, kar dokazujejo tako rekoč na vsakem koraku.
To je prišlo jasno do izraza ob lanskem izbruhu spopadov na Bližnjem vzhodu. Velik del zahodne levice je zanje glasno in enoznačno obtožil Izraelce in za žrtve razglasil Palestince, čeprav je njihov Hamas (ne nazadnje je v Gazi večina ljudi na zadnjih – sicer že precej oddaljenih – volitvah glasovala zanj) z vdorom v judovsko državo in pokolom civilistov izzval vojaški odgovor Izraela s tragičnimi posledicami za palestinsko prebivalstvo. Tako so protestniki v ameriškimi kampusih zatrjevali, da je zgodovina na njihovih strani. V tem so jim, kako ironično, pritrjevali celo iranski verski voditelji. In tudi priznanje Palestine s strani slovenske vlade je bilo dokaz, da je Slovenija na pravi strani zgodovine, kot je pompozno zatrjevala celotna leva scena, od premiera in njegovih ministrov prek levičarskih novinarjev in aktivistov vse do zadnjega spletnega trola.
Dejansko je omenjena sintagma izraz determinističnega pogleda na zgodovino, po katerem ima slednja neki vnaprej začrtan tok. Takšno perspektivo je zagovarjal denimo marksizem. V skladu z njegovo logiko t. i. historičnega materializma naj bi tok zgodovine končal s komunistično revolucijo in z vzpostavitvijo »brezrazredne družbe«, kar naj bi privedlo do »osvoboditve človeka«, se pravi konca njegovega zatiranja v okviru izkoriščevalskih družbenih odnosov. Tisti, ki podpirajo takšno predstavo o zgodovinskem razvoju človeške družbe, so potemtakem zagovorniki napredka in kot takšni »na pravi strani«.
Vendar gre pri določanju prave oziroma napačne strani zgodovine za čisto ideološki konstrukt. Zgodovina sama po sebi nima vnaprej določene smeri. To, na kakšen način (oziroma v katero smer) naj se družba razvija, je stvar konkretnih vrednotno-nazorskih usmeritev posameznikov. Levičar razume želeno stanje v družbi drugače od desničarja, progresivec drugače od konservativca, vernik drugače od ateista. V okviru demokratične ureditve so nesprejemljivi samo tisti pogledi, ki stremijo k njenemu nasilnemu rušenju. Vsi drugi so legitimni. In kot takšni »na pravi strani«.
To, ali ima nekdo prav glede določene zadeve ali ne, je odvisno od njegovih konkretnih argumentov. Odvisno je od tega, kako logične so njegove trditve in v kolikšni meri se skladajo z empirično preverljivimi dejstvi. A predvsem tisti, ki se imajo za pripadnike naprednih sil, pogosto mislijo, da imajo prav samo zato, ker zagovarjajo »prave« ideje. Ker se zavzemajo za socialno pravičnost. Ker so na strani zatiranih (to so seveda tisti, ki so jih oni določili za takšne). Zato mora biti njihova beseda ne samo slišana, ampak tudi uslišana. Verjeti jim je treba preprosto »na besedo«, pa če stresajo še takšne nesmisle, če še tako pačijo dejstva, če še tako malo vedo o obravnavani tematiki.
Sicer pa sklicevanje na »pravo stran zgodovine« ni nekaj novega. To so konec koncev – v skladu z marksistično dogmatiko – prakticirali že komunisti. Zato so imeli svoja stališča za brezprizivna. Tam, kjer so bili na oblasti, so sistematično preganjali in izločali svoje idejne in politične nasprotnike. In tudi tisti, ki se dandanes vidijo »na pravi strani zgodovine«, so nagnjeni k utišanju ljudi, ki zavračajo njihove nazore. Od tod t. i. kultura izključevanja (cancel culture), ki jo generirajo predvsem progresivni krogi, ki v večini zahodnega sveta obvladujejo ključna področja vplivanja na zavest ljudi, predvsem šolstvo in medije. Tisti, ki želijo ljudi osvobajati, bi drugače misleče predvsem radi »osvobodili« svobode izražanja.
