Piše: prof. dr. Andrej Umek
Jasno je, da demokracija za uspeh pri soočanju s totalitarnimi sistemi − rdečimi, črnimi ali rjavimi − za uspeh potrebuje realno oceno stanja. Ta ji omogoča, da nazorno pokaže, da demokratične, na tej osnovi sprejete odločitve zagotavljajo veliki večini boljše življenje sedaj in v prihodnosti. Nespoštovanje tega pravila pa vodi v krize, ki jih je človeštvo tudi v ne tako davni preteklosti izredno drago plačevalo. Tema, ki sem jo na kratko podal v zgornjih nekaj stavkih, je preširoka za eno kolumno. Zato se bom v tej kolumni omejil na prevladujočo situacijo v mednarodnih odnosih.
Vendar bom najprej pogledal malo nazaj v drugo polovico tridesetih let preteklega stoletja. Voditelji takrat vodilnih demokracij Francije, Velike Britanije in Združenih držav niso dojeli, kaj se dogodilo v Srednji in Vzhodni Evropi. Naj vas, spoštovani bralci, samo na kratko spomnim na te dogodke. V tem delu Evrope sta nastala dva totalitarna bloka. Najprej je nastala komunistična Rusija – Sovjetska zveza in kmalu za tem se je v Srednji Evropi začel oblikovati fašistično-nacistični blok, ki je dobil tudi globalno razsežnost. Te dva bloka nista bila ravno prijateljsko razpoložena drug do drugega, vendar ju je bolj kot razdvajalo družilo sovraštvo do demokracij − jedrnih držav evropske civilizacije in želja po njihovem uničenju. Zato sta oba totalitarna bloka v začetku zgledno sodelovala. Dejstvo, da je s tem svet razpadel na tri bloke − demokratičnega in dva totalitarna −, je velika večina politikov demokratičnega bloka prezrla. To je omogočilo totalitarnima blokoma sta leta 1939 skupaj napadla demokratične države Vzhodne Evrope, Poljsko in baltske države, jih okupirala in vključila vsak v svoj totalitarni sistem. Leta 1940 je fašistično-nacistični blok napadel demokracije v Zahodni Evropi ter jih ob izdatni materialni pomoči komunistov premagal in okupiral. Vse je kazalo na popoln poraz demokratičnih držav, saj sta ostali od njih samo še dve − Velika Britanija in Združene države Amerike. Na našo srečo je prišlo med obema totalitarnima blokoma do nesoglasij, kateri blok naj bi bil za uspehe totalitarizma bolj zaslužen, kdo je k temu več prispeval in ali je bil »plen« temu ustrezno razdeljen. Posledica tega je bil vojni spopad med komunističnim in naci-fašističnim blokom ter novo zavezništvo med demokracijami in komunizmom. Vroča vojna se je sicer končala 1945, vendar o zmagi demokracije težko govorimo. Polovica Evrope je postala del komunističnega bloka in začela se je hladna vojna. V veliki meri je bilo to posledica napačne ocene stanja demokratičnih politikov v drugi polovici tridesetih let. Samo upam, da so se na svojih napakah kaj naučili.
Po 2. svetovni vojni sta hladna vojna in dekolonizacija svet temeljito preoblikovali. V začetku je bilo vse nekoliko kaotično. Kmalu pa so se oblikovale nove povezave in zavezništva. Za bralce, ki jih to zanima, bi za hitro informacijo priporočil dve knjigi: Spopad civilizacij[1] in Ali grozi nova svetovna vojna[2]. Če na kratko povzamem oba avtorja, je očitno, da v svetu poleg demokratične zveze držav − Evropska unije in ZDA − nastajata še dva do trije nedemokratični bloki: Rusija z zaveznicami, Kitajska z zaveznicami, kot je npr. Severna Koreja, in islamske države. Za zdaj blok islamskih držav in gibanj še ni dovolj trden, ene se povezujejo z Rusijo in druge s Kitajsko. Opazna pa so prizadevanja Irana, da islamski blok poenoti. Ne glede na to, ali obstajata dva ali trije totalitarni bloki, je očitno, da tudi danes obstajajo totalitarni bloki, katerih osnovni cilj je uničenje demokratičnega bloka in s tem tudi zahodne civilizacije. Dokazov za to je več kot dovolj. Naj tukaj navedem samo nekatere: prizadevanje Rusije in Kitajske, da zamenjajo dolar kot rezervno valuto, vojna v Ukrajini, napad islamistov na Izrael, volitve v Venezueli[3] itd., situacija v svetu, ki je nastajala kar nekaj časa, vendar se je dokončno izoblikovala v zadnjih nekaj letih. Ta me na žalost spominja na situacijo pred 2. svetovno vojno. Kar me še bolj skrbi kot sama situacija, je, da imam vtis, da se politiki in vlade demokratičnega dela sveta ne zavedajo dovolj. Moja ocena je, da se izgubljajo v detajlih, npr. kam je padla ena ali druga granata v Gazi, ne vidijo pa celote.
Namen te kolumne je opozoriti na potrebo širšega pogleda v demokratičnem svetu na zdajšnje dogajanje, da nam čez čas ne bo treba ugotavljati, da kdor se iz zgodovine ničesar ne nauči, jo je prisiljen ponavljati.
[1] Samuel P. Huntington, The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order, Simon & Schuster Ltd, Great Britain, 1997.
[2] Friedbert Pflüger, Ein neuer Weltkrieg?, Deutsche Verlags-Anstalt GmbH, München 2004.
[3] Alejandro Pena Esclusa, Forum Sao Paulo in kulturna vojna, Nova obzorja, Ljubljana 2022.
