Piše: dr. Matevž Tomšič
Olimpijske igre niso samo športni dogodek, ki v večini športov pomeni največ in na katerih nastop za večino športnikov predstavlja vrhunec njihove kariere, medalja – po možnosti zlata – pa je največ vreden izraz njihovega šampionstva. Ta dogodek je tudi izraz moči in potencialov države gostiteljice, zato je v njenem interesu, da so čim bolje organizirane in da je z njimi povezano čim več presežkov.
Hkrati pa so olimpijske igre produkt zahodne civilizacije. To velja tako za njihovo antično (antična Grčija je kot takšna zibelka te civilizacije) kot še posebej njihovo moderno inačico. Utemeljene so namreč na odprtosti, kjer lahko vsakdo tekmuje pod enakimi pogoji, in meritokraciji, saj se priznanja delijo po konkretnih in preverljivih rezultatih, ne pa nekih drugih ‘kvalitetah’. Gre za principe konkurence, na katerih konec koncev temeljita predstavniška demokracija in tržno gospodarstvo. So torej izraz kulturnega miljeja, ki ceni posameznika, njegove dosežke in odličnost.
Vendar je vsak tak dogodek tudi otrok svojega časa. Zaznamuje ga namreč vsakokratno politično in siceršnje družbeno dogajanje. Poskusi politične in ideološke instrumentalizacije olimpijskim igram niso tuje, vsaj od berlinskih leta 1936, katere si je Hitlerjev režim namenil dodobra izkoristiti za svojo promocijo. Tudi dandanes se to dogaja, sicer na bolj subtilen, a nič manj konkreten način.
Tudi letošnje olimpijske igre v Parizu se niso mogle izogniti promociji točno določenih ideologij. Nasprotno, že sama otvoritvena slovesnosti je bila pravi festival prebujenstva. Spominjala je na tekmovanja za pesem Evrovizije, katera so se v zadnjih letih povsem izrodila. Največji škandal je povzročila transvestitska seansa z nekakšno pojedino, ki so jo mnogi razumeli kot perverzijo da Vincijeve Zadnje večerje in s tem kot žalitev krščanstva. Avtorji dogodka so se potem opravičili, a hkrati poudarili, da motiv ni bil omenjena renesančna mojstrovina (če je temu tako, zakaj potem sploh opravičilo?). Njihovi apologeti pa so začeli zatrjevati, da gre tukaj pač za umetniško svobodo, ki je značilna za odprto družbo. A sklicevanje na umetniško svobodo je ‘brca mimo’. Ne gre za to, da bi podobne scene prepovedali. A če je nekaj dopustno, še ne pomeni, da je primerno. Ali drugače: to, kar je primerno za kabaretno predstavo v kakšnem obskurnem klubu, ni primerno za elitno globalno prireditev, ki jo spremljajo politični voditelji in javnost celotnega sveta.
Vendar predloga za ta bizarni transvestitski šov sploh ni najbolj pomembna. Problematična je izraba takšnega eminentnega dogodka za promocijo čudaštev in obscenosti v imenu nekakšnega ‘opolnomočenja’ domnevno zapostavljenih družbenih skupin. V demokratični družbi, ki temelji na odprtosti in pluralizmu, je seveda prostor za različne življenjske stile – tudi takšne, ki odstopajo od prevladujočih standardov normalnosti. A zahodna civilizacija, ki je ustvarila takšno družbo, ne temelji na tovrstni obstranskosti. Vrednote, ki jih poveličujejo prebujenci, so njeno obrobje, ki z dosežki te civilizacije nima nič skupnega. A zato njihovo agresivno promoviranje prispeva k njenemu spodkopavanju, poleg tega pa ostalemu svetu signalizira dekadenco Zahoda.
A norosti so se po otvoritveni prireditvi nadaljevale. Tako je Mednarodni olimpijski komite nastop v boksu v ženski konkurenci omogočil dvema osebama, ki ju je boksarska organizacija izločila iz ženskih tekmovanj – ker pač nista ženski (imata namreč moške kromosome in raven testosterona, ki je daleč nad mejo za ženske). V praksi to pomeni, da lahko osebi z moškim fizičnim ustrojem v ringu mlatita ženske. Takšna odločitev je izzvala množičen odpor. Samo upamo lahko, da bo to preprečilo nadaljnjo zlorabo športa (pa tudi drugih dejavnosti) za udejanjanje prebujenske agende.
