Piše: Tamara Lubarda
Škodljivo skrajni liberalizem, tisti, izrojene oblike, prihaja k nam na velika vrata, dokler ne preide na več področij, od hujskaške politike do nemorale. Kaže se v vztrajnem promoviranju idej tistega, kar prepreči nadaljnji obstoj bivanja kot takega, kadar bo kdo res podlegel bizarno nehumani prekinitvi njegove življenjske poti. Bodisi da se je za to odločil sam bodisi da je podlegel zunanjim vplivom ali težnjam kogarkoli, ki bi imel od tega koristi.
Da o morbidni referendumski podlagi za uvedbo strahotne in etično povsem sporne evtanazije, kar je prekinitev človeškega življenja, ne bi razglabljali globje. Ker pomoč pri odvzemu življenja sega v drobovje, do koga kosti, vse dokler se ga na tako dovoljen način tako rekoč ne usmrti, ker bo umrl, smrt pa bo obdukcijsko potrjena.
Seveda se pobudniki evtanazije sklicujejo na »varovala«, kot da bodo ta samoumevno zagotavljala gotovost ne zlorabe, toda zlorabe ali pomote se pripetijo, teh pa zanje kajpada sploh ni, kadar kdo v srži izgublja voljo do življenja. Potem se bo tako šibkega namesto spodbujalo z vztrajanjem na njegovi življenjski poti usmerilo v propadanje. Kadar se človek kot nekdo nima zadosti rad, so namreč na razpolago učinkoviti mehanizmi za preprečevanje samouničevalnih nagibov, od psihoterapevtske do strokovne pomoči.
Skratka, z ugotovitvijo neprikladnih okolnosti, razmer z življenjskimi pogoji na tak način ogroženega ter z odpravo vzrokov zanje. V kolikor se bo s tega vidika slabotnemu, če bi podlegel pomoči pri izvedbi samomorilskega nagnjenja take evtanazijske izvedbe pri tem odprlo možnost, da si s tujo pomočjo odvzame največ in vse – to je, kar tak človek z udi in celoto je. Kje je tu človečnost, kje sočutje do drugega?
Med starejšo populacijo je prisoten strah, da se jih bodo na tak način znebili, bolni pa dvomijo v nezmožnost paliativne oskrbe.
Dejstvo je, da nas je veliko, ki ne pristajamo na možnost odvzema kogarkoli še najmanj pa lastnega življenja, in to v nikakršnem primeru oziroma v nobeni okoliščini, česar pa nam nihče ne more garantirati ali zagotoviti o tem, da se zlorabe ne bodo dogajale. Kajti take smrti se zboji vsak kdor rad živi.
Nekateri se bodo sklicevali na denimo kanadske ali nizozemske izkušnje, ampak razmere tako politično ekonomske kot družbene so tam drugačne. Pa tudi tam se vsak kdor rad živi evtanazijske smrti slej ko prej zboji.
Tu so še predlogi koalicije z državnozborsko večino o LGBT ter menjavi spola. Ker pa se slednje nanaša na tako rekoč zrele ali pa temu dorasle osebe, s tem nima smisla seznanjati predšolskih otrok, ker so precej odprti za drugačnost, pa četudi se v tem oziru morda kasneje nekoliko spremenijo.
