Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,41-51): Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Že prejšnji dve nedelji smo brali/poslušali odlomek iz Janezovega evangelija od pomnožitve kruha dalje. Postaja jasno, da se ta čudež ni zgodil zgolj iz nagiba, da bi Jezus nahranil (fizično) lačne. Čudež ima globlje sporočilo. Vstopa sicer v tiste osnovne človekove potrebe, hkrati pa že nakazuje drugoten pomen. In tu se že, kakor sicer evangelist Janez na veliko opisuje, izrisuje nesporazum med Jezusom in njegovimi poslušalci. Jezus govori resnico, a oni – Janez jih imenuje “Judje” – ne razumejo. Njegove besede dojemajo povsem dobesedno, površinsko. Za Jezusa je to izziv, da še bolj razodene to, kar je v resnici.
