Piše: dr. Matevž Tomšič
Izid letošnjih evropskih volitev sicer ne predstavlja tako velikega zasuka, kar zadeva razmerja političnih sil, kot so se ga na eni strani bali na levici in si ga na drugi želeli na desnici. Vendar pa vseeno ponuja določene nastavke za vsaj delno spremembo usmeritve. Z vidika prihodnosti evropske transnacionalne povezave kot skupnosti, ki neguje lastno identiteto in se zaveda pomena svoje kulturne zapuščine, na kateri temeljijo svoboda, blaginja in varnost njenih prebivalcev, bi morala biti politična preusmeritev kar konkretna.
Na prvo mesto bi bilo treba postaviti svobodo mišljenja in delovanja ljudi na vseh področjih, od politike prek gospodarstva do kulture. Pri tem seveda ne gre za »svobodo«, ko jo denimo razumejo v največji slovenski vladni stranki (ki jo ima celo v svojem imenu), saj gre pri tem za popolno sprevrženost njenega izvornega pomena – kar se jasno izraža v delovanju te stranke (ki je usmerjeno v obremenjevanje in omejevanje državljanov). V mislih imamo svobodo, ki je izraz dediščine klasičnega liberalizma, ki posameznikom omogoča, da razvijajo svoje ustvarjalne potenciale, hkrati pa predpostavlja njihovo odgovornost za lastna dejanja. To svobodo je dopustno omejevati samo v izjemnih okoliščinah. Predvsem pa je nedopustno omejevati svobodo izražanja (kar vključuje tudi medijsko svobodo) v imenu nekakšne »politične korektnosti« in boja proti »sovražnemu govoru«, kar je v praksi večinoma krinka in orodje za preganjanje tistih, ki nasprotujejo t. i. progresivistični agendi.
Na drugi strani pa je treba vzdrževati občutja skupne pripadnosti prek negovanja evropske tradicije. Ohranjati je treba zavedanje, da je evropska kultura (ki so jo sicer evropski naseljenci ponesli tudi v nekatere druge dele sveta) ustvarila dosežke, ki jim ni para v zgodovini. Zato je treba biti nanjo ponosen. Odločno je treba zatirati poskuse vsiljevanje nekakšne »evropejske krivde«, kar počnejo vsi tisti (od islamistov do znanega dela novodobne levice), ki Evropo sovražijo. Enako se je treba upreti poskusom socialnega inženiringa (denimo prek razgradnje tradicionalne družbe in uvajanja poljubnega števila spolov), ki ga izvajajo taisti, ki želijo spodkopati evropske kulturne temelje.
Ne sme se več dogajati, da del evropske politike zlorablja koncept vladavine prava za uveljavljanje svoje agende in za sankcioniranje tistih, ki niso na njihovi »valovni dolžini«. V zadnjem mandatu evropskega parlamenta je bila namreč to pogosta praksa levičarjev.
Evropsko gospodarstvo postaja v globalnem smislu vedno manj konkurenčno. K takšnem stanju so v veliki meri pripomogle zgrešene politike zadnjih let. Zato je treba odpraviti nepotrebne finančno-administrativne ovire in obremenitve. Nujna je odpoved nespametnemu »zelenemu prehodu«, ki uničuje evropsko industrijo in kmetijstvo, prinaša pa konkurenčne prednosti predvsem Kitajski. Varovanje okolja naj temelji na tehnoloških inovacijah, ne pa na iluzionizmu in ideološko motiviranih prepovedih.
Ko je govor o normativnem okviru, je treba nujno vzpostavili transparentna pravila, ki veljajo za vse enako. To velja tako za posameznike kot za države. V Evropsko unijo naj bo omogočeno priseliti se samo tistim, ki izpolnjujejo ustrezne pogoje. In ti morajo spoštovati zakone, ki tu veljajo; vsi, ki tega nočejo, pa naj se izženejo. Nikakršne »kulturne posebnosti« ne smejo biti izgovor za dajanje odpustkov. Tudi ravnanja držav članic Unije je treba obravnavati z enakimi vatli. Ne sme se več dogajati, da del evropske politike zlorablja koncept vladavine prava za uveljavljanje svoje agende in za sankcioniranje tistih, ki niso na njihovi »valovni dolžini«. V zadnjem mandatu evropskega parlamenta je bila namreč to pogosta praksa levičarjev.
Seveda je v realnosti vsaka politika stvar kompromisov in politika na ravni Evropske unije ni pri tem nobena izjema. In kot kaže, si bodo tudi po teh volitvah vodilne politične skupine razdelile položaje med sabo. To ni najboljši obet za konkretnejšo spremembo usmeritve. Verjetno bo uspeh že, če jim bo uspelo preprečiti udejanjanje kakšnih novih norih idej in škodljivih ukrepov.
