Piše: dr. Matevž Tomšič
Univerza je ena od velikih pridobitev, značilnih za zahodno civilizacijo. Kot vemo, so se prve tovrstne ustanove pojavile v času evropskega srednjega veka. Šole, ki so združevale vrhunske mislece, ki so širili horizonte znanja in ga prenašali na svoje učence, so sicer obstajale že veliko prej, v času antike (takšna je bila znamenita Platonova Akademija). A univerze so bile specifične organizacije, ki so se ukvarjale s sistematičnim razvijanjem učenosti in z izobraževanjem bodočih strokovnjakov na vseh ključnih disciplinarnih področjih. Postale so prostori svobodnega duhovnega ustvarjanja, razpravljanja in izmenjevanja idej. Kot takšne so imele v vseh nadaljnjih stoletjih zelo pomembno vlogo pri razcvetu zahodnih družb.
Te ustanove so danes seveda drugačne. Napredek je dosegel svoje. A ne nujno na bolje. Sedaj znova spremljamo protestniško dogajanje na mnogih zahodnih univerzah, tokrat v podporo Palestincem, ki da trpijo teror s strani izraelske države. Levi del politike in javnosti, predvsem pa mnogi akademiki gledajo na to kot aktivacijo mladih za boljši in pravičnejši svet. A dejansko gre za izraz ideološke indoktriniranosti. Te proteste namreč napaja radikalno levičarstvo, ki je zelo sovražno do temeljev zahodne civilizacije, ki sovraži njeno duhovno osnovo (krščanstvo) in ekonomsko bit (kapitalizem), ki krivi Zahodnjake za praktično vse težave sodobnega sveta.
Ta radikalizem seveda ni od včeraj. Širiti se je začel po drugi svetovni vojni. Takrat so levičarji dokončno spoznali, da delavstvo na Zahodu ni več dovzetno za socialistične ideje, kaj šele za socialistično revolucijo. Zato so se odločili za »dolgi pohod skozi institucije«, kot je to poimenoval vodja nemških študentskih protestnikov ob koncu 60. let Rudi Dutschke. Ključno vlogo pri tem je igral prevzem izobraževalnega sistema, predvsem univerz. In prav ti, ki so tedaj protestirali na obeh straneh Atlantika, ki so obsojali »zahodni imperializem« in zahtevali odpravo kapitalizma, so desetletja kasneje zasedli ključne položaje na univerzah (pa tudi v medijih, kulturnih ustanovah, celo v sodstvu). Postopno so izrinili večino konservativno in sploh nelevičarsko usmerjenega akademskega kadra. Ti, ki sedaj protestirajo, so njihovi ideološki potomci.
Na mnogih univerzah (tudi elitnih) se je v zadnjih desetletjih vzpostavilo pravo enoumje, kjer aktivistični predavatelji in študentje šikanirajo in ustrahujejo svoje desno usmerjene kolege. Sedanje razsajanje na kampusih je v tem smislu samo »vrh ledene gore«.
Ironično je, da je največ univerzitetnega levičarskega radikalizma ravno v osrčju kapitalističnega sveta, tj. v Združenih državah Amerike. Na mnogih univerzah (tudi elitnih) se je v zadnjih desetletjih vzpostavilo pravo enoumje, kjer aktivistični predavatelji in študentje šikanirajo in ustrahujejo svoje desno usmerjene kolege. Sedanje razsajanje na kampusih je v tem smislu samo »vrh ledene gore«.
No, v Sloveniji levičarjem ni bilo treba »prevzeti« univerz. Že od leta 1945 so namreč trdno v njihovih rokah. Ko so si takrat komunisti uzurpirali oblast, so začeli sistematično odstranjevati »politično neprimerne« akademike. Še posebej sta bila pod udarom družboslovje in humanistika. Tako je postala akademska sfera postopno povsem prečiščena.
Pričakovati je bilo, da bo prehod v demokracijo prinesel spremembe v smeri večje pluralnosti. A na nekaterih ustanovah se je ideološka enobarvnost v zadnjih letih kvečjemu okrepila. Izraz tega je tudi izjava, ki jo je sprejela ena od članic največje slovenske univerze glede razmer na Bližnjem vzhodu, ki je povsem enostranska, izrazito sovražna do Izraela in hkrati brezbrižna do palestinskega terorizma; skratka, povsem v duhu jugoslovanske neuvrščenosti. Pri tem je vseeno, ali gre pri tem pamfletu za ideološko omejenost vodilnega kadra ali za njegovo servilnost do študentskih propalestinskih aktivistov (ki so izvedli nekakšno zasedbo fakultete); to je očitna politična zloraba javnega akademskega prostora v politikantske namene, kar je »čisto po naključju« povsem usklajeno z aktualno vladajočo politiko.
