Piše: Vančo K. Tegov
To je slikovit izraz, ki kirurško natančno opisuje trenutno slovensko politično-finančno dinamiko. »Para-nemija« oziroma usihanje proračunskih sredstev vedno sproži močne, skorajda histerične odzive – še posebej pri tistih organizacijah, ki so kritično in eksistenčno odvisne od javnega financiranja. Ko se državna ali občinska malha izprazni, bodisi zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, spremembe proračunskih prioritet ali pa neizogibne menjave oblasti, se nevladne organizacije (NVO) in civilnodružbena združenja čez noč soočijo z resno eksistenčno krizo.
V takšnih prelomnih obdobjih se v javnosti običajno razplamtita dve radikalno različni interpretaciji. Na eni strani kritiki to vidijo kot nujno racionalizacijo in končno usihanje »sistemskega napajanja« tistih parazitskih organizacij, za katere menijo, da družbi ne prinašajo nikakršne merljive koristi. Na drugi strani pa zagovorniki, praviloma s trdnega levega političnega pola, panično opozarjajo, da gre za ideološki napad na civilno družbo, ki menda opravlja ključne naloge na področju kulture, človekovih pravic, socialnega varstva in varovanja okolja – nalog, ki jih država sama baje ne zmore ali noče izvajati.
Dejstvo je, da finančna suša vedno deluje kot neizprosen filter. Organizacije prisili v iskanje alternativnih virov na trgu, med donatorji ali na evropskih razpisih, marsikatero pa vodi v neizogibno krčenje in zapiranje vrat. A ločiti je treba zrnje od plevela. Določene skupine, ki delujejo prek civilne sfere, so del naše družbe že desetletja ali celo stoletja. Njihovo delo in učinek sta vidna vsak dan in vsako noč. Imamo jih blizu in nanje lahko računamo takoj, ko gre zares. Rešujejo življenja, varujejo premoženje in nas branijo pred ponorelo naravo. Za te in takšne – kapo dol! Če bi le bili na tem polju samo ti in takšni …
Para-nemija para živce
Toda naša slovenska »para-nemija« para živce predvsem s svojo specifično anamnezo. Ta besedna igra, ki pomanjkanje denarja povezuje z zgodovino bolezni, zadane sam epicenter problema. Finančna diagnoza namreč nima le kratkoročnih posledic, ampak ima dolgo, zapleteno in politično kontaminirano zgodovino.
Anamneza te družbene bolezni v slovenskem prostoru kaže kronične simptome. Prvi je dolgotrajna, skoraj odvisniška navezanost na en sam proračunski vir, saj so mnoga združenja leta gradila svoj obstoj izključno na državnih ali občinskih razpisih, zato je vsak obrat v finančni politiki zanje smrtni šok.
V našem domačem primeru gre za premnoge NVO-je, ki so bili določenim političnim opcijam le podaljšana roka, noga in jezik. Pred iztekom mandata svojih očitnih in nekritičnih darovalcev proračunskega denarja so si ti privilegiranci na hitro pridobili namenske proračunske postavke – denar je torej bil, prave operative in učinka za družbo pa nikjer. Ko pa so na prizorišče stopili naslednji, ki niso vsega poprej storjenega kupili za »suho zlato«, sta nastopila vik in krik, kot da bi jim okoli vratu zategnil vrv.
Ker pričakovane uklonitve oblasti ni bilo in je tem samozvanim »gofljačem na strehi« že počasi prihajala pena na usta, se je začelo zares. Žalitve, protesti, polne ulice profesionalnih ljubiteljev pločnikov in trgov, opremljenih z vnaprej natisnjenimi lepenkastimi parolami – to je bil njihov odgovor, ki pa to pravzaprav sploh ni. To je bil le ogledalo in jasen prikaz blaznosti razvajenih ter mentalno nedonošenih struktur, ki sploh niso sposobne delovati v resnični družbi in v realnosti vsakdana. Ko se proračunska malha izprazni, postane ta anamneza akutna, konflikti v javnosti pa se stopnjujejo do vrelišča in do eksponentne rasti sovraštva.
Tako je nedavno na omrežju X pronicljivo zapisal tudi Janez Janša: »Žal pa skrajni levici in njeni para vojski v nekaterih levih sindikatih in jurišnih odredih NVO blaginja Slovenije predstavlja grožnjo. Za boj zoper uspešno Slovenijo uporabljajo vsa sredstva. Širijo sovraštvo, nestrpnost, zavist… Sovražni govor je do skrajnosti instrumentaliziran«.
Prav zato, in še posebej zato, je treba tovrstnim poskusom motenj v naši demokraciji odločno odgovoriti. Prva in najbolj legitimna priložnost za to bodo skorajšnji referendumi, pa tudi vsi naslednji podobni primeri. Odgovoriti jim moramo z vsemi razpoložljivimi demokratičnimi sredstvi in s dokončno pogasitvijo načrtno usmerjenega sovraštva. Trenutna blaznost je namreč popoln poraz zdravega razuma. Zdrav razum in pametne odločitve pa so edina prava garancija za zdravo družbo ter edini realni obeti za boljši jutri.
*Izraz paranemija je izposojen iz besednjaka jezika ene od nekdanjih jugo republik, izraz pomeni pomanjkanje denarja.
