Piše: dr. Vinko Gorenak
Tako dolga zdravniška stavka je seveda svojevrsten dosežek »Golobnjaka«. Kako se bodo stvari razpletle, ni povsem jasno. Levosučni mediji, ki so pri nas v veliki večini, udrihajo po zdravnikih, češ da jim gre le za višje plače. Posledično je jasno, da javnost zdravniške stavke ne podpira. Levosučni mediji so tisti, ki tako stanje nenehno podpihujejo, češ da zdravniki dopoldne v javnih zavodih bolj ali manj lenarijo zato, da bi se spočili in da bi popoldne delali pri zasebnikih, ki pa so tako ali tako navadne barabe in izkoriščevalci. Toda poglejmo stvari iz drugega zornega kota, iz tistega, o katerem levosučni mediji pač ne poročajo.
Nekako pričakovano bi bilo, da bo pogajanja z zdravniki v imenu vlade vodila ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Toda ni tako, pogajanja z zdravniki vodi njen državni sekretar Denis Kordež. Še več, ministrica v času sprejemanja odloka, ki je zdravnikom naložil, kaj morajo kljub stavki delati, preprosto odide na dopust. No, z lune pa se vidi, da je omenjeni odlok v nasprotju z ustavo. Šef »Golobnjaka« je še pred dobrim letom trdil, da z odloki pač ne bodo vladali, ker bi bili v tem primeru enaki tretji vladi Janše. In zgodilo se je prav to.
A pomembno je naslednje. Sedanja vlada je z zdravniki že 1. 6. 2023 podpisala sporazum, v katerem se je zavezala, da bodo s 1. 1. 2024 zdravniške plače dvignili. To se seveda ni zgodilo in jasno je, da so zdravniki zato nezadovoljni.
Še na en vidik moramo opozoriti. Vsi zaposleni delajo 40 ur tedensko, zdravniki pa 48 ur tedensko, seveda zaradi pomanjkanja zdravnikov. Zdravniki se tega zavedajo in zato tudi delajo več kot drugi zaposleni. Nihče nikomur ne prepoveduje, da bi v svojem prostem času delal še kaj drugega ali kje drugje. In če zdravniki po tem, ko so v javnih zavodih opravili 48 ur tedensko, delajo še pri zdravnikih koncesionarjih, jim tega pač ne moremo zameriti. Pa jim, saj vidite, kaj počno levosučni mediji. V svoje oddaje vabijo Jašo Jenulla, ki sam sebi pravi, da predstavlja glas ljudstva. Ta osebek zdravnikom soli pamet, kaj in kako morajo delati, v prostem času pa seveda v spodnjih hlačah telovadi po Ljubljani in temu pravi, da je to njegova služba. S tako politiko do zdravnikov bo »Golobnjak« dejansko poskrbel za množičen odhod zdravnikov v tujino.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, drugače rečeno zakon o evtanaziji, je prav tako dosežek »Golobnjaka«, čeprav so ga spisali v društvu Srebrna nit.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, drugače rečeno zakon o evtanaziji, je prav tako dosežek »Golobnjaka«, čeprav so ga spisali v društvu Srebrna nit in ga s 5000 podpisi vložili v državni zbor, »Golobnjak« pa ga je nekako posvojil in prišlo je do njegove obravnave.
Resnici na ljubo moram povedati, da smo o tej ideji v državnem zboru razpravljali že leta 2014. Takrat sem bil tej ideji kot poslanec relativno naklonjen. Toda leta 2015 je v ožji družini neozdravljivo zbolel sorodnik. Zdravstvo mu je bolečine lajšalo do te mere, da je dnevno bedel le kaki dve ali tri ure, v preostalem času pa je spal. Torej ni trpel za kakšnimi hudimi bolečinami. Takrat sem se vprašal, kaj bi bilo, če bi si zaželel evtanazije? Ne in ne, sem si rekel, tega ne smemo nikoli narediti.
Evtanaziji močno nasprotujejo zdravniki, vsaj velika večina. Zdi se mi, da je njihovo večinsko stališče izrekel dr. Samo Zver, ki je dejal: »Kdo sem jaz, da bom odtegnil življenje nekomu drugemu? Kdo? Stvari, ki se mi zdijo zavržne, ne bom počel. Če bo moja zdravniška usoda pogojevana s tem, ali bom to naredil ali ne, ne bom. Znam kaj drugega. Lahko grem kopat jarke.« Podobno stališče je izrekel tudi dr. Erik Brecelj z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Dejal je: »Evtanazija je v nasprotju s kodeksom in sprejmejo lahko kakršen koli zakon, kodeksa ne bom kršil.« Ob prvi obravnavi omenjenega zakona v državnem zboru so se v »Golobnjaku« očitno ustrašili in sprejeli sklep, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hkrati pa so se zavzeli za to, da se ljudje o tem izrečejo na referendumu. Večinsko stališče zdravnikov do evtanazije ali po domače rečeno do umora neozdravljivo bolnega človeka je torej jasno. Če do sprejetja omenjenega zakona pride, pa bo v praksi nastalo vprašanje, kdo bo bolniku z injekcijo vbrizgal strup in tako končal njegovo življenje. Večino injekcij ljudem dajejo medicinske sestre. Bo tudi v tem primeru tako? Zdi se mi, da je v primeru sprejetja zakona na obzorju neizbežen konflikt med zdravniki in medicinskimi sestrami.
Toda na delu so že levosučni mediji, ki v anketah ugotavljajo, da večina tak zakon podpira.
Se nadaljuje.
