Piše: Žiga Korsika
Na tej točki si je predsednik vlade verjetno že priznal, da je politika obrt, ki je ne razume. Obvladovanje zahtev javnega in zasebnega sektorja na eni strani ter javnofinančne vzdržnosti na drugi pač zahteva izkušenega političnega obrtnika in ne nekoga, ki mu je politika izhod v sili.
Kolikor bi bil Robert Golob pravi človek na pravem mestu, bi se lahko vlada pobahala z dosežki, ki niso vezani izključno na utrjevanje institucionalne hegemonije levice. Tovrstni dosežki morda zadoščajo ozkemu krogu političnih upravičencev, ki imajo od tovrstne hegemonije neposredno korist, vsem drugim pa ne. Zato danes težko najdemo večjo družbeno skupino, ki v času vlade Roberta Goloba še ni protestirala ali stavkala. Se razume, da imajo sindikalni predstavniki svoje zahteve, izvedljive ali ne, a trenutno pokanje države po šivih lahko pripišemo predvsem premierjevemu nerazumevanju politične obrti, kar je svojevrstna ironija.
Golob se je pred vzponom na oblast predstavljal kot vrhunski menedžer. Še pred volitvami se je primerjal s Stevom Jobsom slovenske energetike, podobno kot so mediji leta pred tem primerjali Marjana Šarca s košarkarjem Luko Dončićem. Po skoraj dveh letih mandata njegove vlade bi verjetno tudi predsednica državnega zbora najraje pozabila slavospeve, ki mu jih je pela med bitko za uzurpacijo RTV Slovenija. »Vrhunski menedžer« včeraj, danes, jutri in nikoli več.
Premierjeve lahkomiselne obljube
Kako slabo se je Golobov gospodarski pedigre prenesel v politiko, ponazarja sedaj že ponarodeli: »Obljubim vam Happy End.« S temi besedami je predsednik vlade sodnikom in tožilcem (ne pa tudi denimo sodnim zapisnikarjem) obljubil 600 evrov bruto dodatka k plači. Ne samo to, zagotovil jim je ločeni plačni steber, podobno, kot ga je mesece pred tem nekdanji zdravstveni minister Bešič Loredan obljubil zdravnikom. V državni zbor je po nujnem postopku, ki je rezerviran za naravne katastrofe in vojno stanje, romal predlog zakona o začasnem dodatku sodnikov in državnih tožilcev. Tega je vlada umaknila iz zakonodajnega procesa, še preden je poslancem uspelo o njem glasovati. Zoper predlog zakona je nastopila parlamentarna zakonodajnopravna služba, kjer so poleg drugih nepravilnosti navedli, da bi bila lahko novela v nasprotju z ustavo. Razdejanje, ki ga je za sabo pustil lahkomiselni premier, je na koncu reševala nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan: »Glede na podano mnenje zakonodajnopravne službe si želimo vzeti nekaj časa, da še enkrat podrobno preučimo, ali so predlagane rešitve, kot so zdaj zapisane, res tiste najboljše.«
Sodniki in tožilci še danes niso doživeli svojega finančnega »Happy Enda«, in to predvsem zaradi nespretnosti oblasti. Predsednik vlade v trenutku, ko je dal obljubo, preprosto ni vedel, da ne more kar tako izplačati povišic, že zaradi zakonskih omejitev ne. Prav tako pa se ni zavedal, da bo s svojo obljubo sprožil stavkovni val po vsej državi. Golobova obljuba je bila »ključna napaka, ki je za sabo potegnila plaz zahtev sindikatov«, je kasneje potrdila Švarc Pipanova.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
