Piše: dr. Stane Granda
Dogajanje pri slovenskih Socialnih demokratih − niso ne socialni ne demokrati, od obojega ni nič − je za zgodovinarja dokaj dramatično. Kot historik žal ne more napovedati razpleta.
Ime slovenske socialdemokracije je ukradeno in zlorabljeno. Ne samo pri nas, ampak je to splošen evropski trend, ki kaže na posnemanje ali pa na obstoj neformalne koordinacije nekdanjih komunističnih partij. Slovenski tega ne skrivajo. Ne samo po mišljenju in dejanjih, ampak javno izjavljajo, da so ponosni nasledniki komunistov. Samomorilsko pošteno!
Obračun z Nedeljko (Dominko Švarc Pipan) je komunistom škodil bolj kot deset parlamentarnih interpelacij. Te jih samoobrambno poenotijo. Načel jim je »bit« in vprašanje je, kako, če sploh, bodo to preživeli. Komunistična organizacija je nastala po prvi svetovni vojni v obdobju vsesplošnega političnega nasilja. Njen program je bil toliko privlačen, da so simpatizirali z njim tudi mnogi katoličani. Slovenski krščanski socialisti so temu večinsko podlegli in bili velika žrtev slovenske komunistične revolucije. Spomnimo se usode Aleša Stanovnika, Toneta Čokana in drugih, ki se jih danes, razen svojcev, ne spominja nobena politična grupacija. Pa so bili naši in še kako slovenski.
Politično nasilje, ki je neločljivo združevalo tako ideološko kot fizično obliko in vsebino, je ostala trajna značilnost komunizma. Enako laž, ki je njihova nesmrtna duša. Politična skupnost, ki je bila organizirana po najbolj krutih mafijskih načelih, se je prelevila v organizacijo za nasilni prevzem oblasti in prilastitev rezultatov tujega dela. Socialna revolucija, tako znotraj države kot mednarodne skupnosti, osvoboditev izkoriščanih, ki obstajajo v vseh družbah, ji je kmalu postala breme, hkrati pa fantastično sredstvo za manipulacijo. Tej pravijo taktika. Delavci niso nikjer živeli tako slabo in brez osnovnih delavskih pravic kot v komunističnih državah. Ob zlomu komunizma se za njegovo obrambo ni postavil niti en proletarec.
Obračun z Nedeljko je komunistom škodil bolj kot deset parlamentarnih interpelacij. Te jih samoobrambno poenotijo. Načel jim je »bit« in vprašanje je, kako, če sploh, bodo to preživeli.
S padcem berlinskega zidu, ki se je kot budilo komunistom zrušil tudi na njihovo stran, so se branilci srpa in kladiva spremenili v imenu »pravice do lastnine rezultatov svoje oblasti« v največje tatove »družbene lastnine«. Ni tajkuna brez komunističnega pedigreja! Čez noči so se reorganizirali v politično obrambno formacijo največje kraje v zgodovini človeštva. Socialo prezirajo. Finančna oligarhija je njen CK. Delavski voditelj npr. kupi stanovanje za 1,2 milijona evrov. Tudi zato ta vlada ne bo nikoli zgradila obljubljenih delavskih stanovanj.
Nedeljka je plačala napuh in svojo naivnost, značilnost številnih izobražencev, ki želijo svoje študijske uspehe nadgraditi s političnim mesijanstvom. Kardelj jih ni po naključju označil za največje prostitutke, ki so za čast in denar pripravljeni vse storiti. Preprostemu in treznemu človeku s »kmečko pametjo« se to teže primeri. Razen če ga obvladajo kruhoborski oportunizem ali duševna bolezen ali moralnopolitična izprijenost. Cinizem vlada: »Kdor ni do tridesetega leta komunist, je nemoralen, kdor po njem, je idiot« in »Bolje je biti v partiji in se motiti z njo, kot pa pameten zunaj nje«.
Napuh in naivnost sta siamska dvojčka in vratarja v pekel. Nedeljka bi kot intelektualka in Slovenka morala poznati usodo ene prvih slovenskih komunistk Angele Vode. Lahko bi se kaj naučila iz primera Vide Tomšič, ki ji niso hoteli rešiti moža in je do smrti verjela v njegovo mučeništvo … Iz zgodovine se ničesar ne naučimo. Srečnica k sreči ne pozna zgodovine partije. Tisto, kar jo je v politiko pripeljalo, bo dalo odtis v zgodovino. Njeno zlorabo so komunisti priznali, ker si je niso upali povabiti na konferenco, da bi se branila. Proti njej bi vsem na očeh propadli na celi fronti. Reševati se skušajo z obljubo o razčiščenju svojega kriminala, kar pa se ne bo nikoli zgodilo. Nedeljka se jih ni ustrašila, ampak je kot kronski dokaz svoje intelektualne premoči nad njimi simbolno detronizirala Kardeljevega vnuka. Glede na starost, intelektualni in strokovni potencial, predvsem pa zaradi demokracije, in ker je postavna Korošica, bo verjetno preživela in z brega opazovala, kako se njeni »tovariši« utapljajo v stoletnem lastnem živem blatu. Spomenik evropskemu poslancu Nemcu, ki jo je pripeljal v partijo, bi lahko nadomestil tako »pamjatnik« revoluciji kot Kardelju na Trgu republike. Nedeljkina cena za neposlušnost stranki, ki ne pozna ugovora, bo strahotna, toda za svobodo ni nobena žrtev prevelika. Navalni se v Sloveniji ne more ponoviti. Za zdaj! Zaradi upanja v čim krajše obroke umiranja partije, ki jih je, upajmo, skrajšala, uživa več simpatij, kot bi jih samo zaradi solidarnosti z nesrečniki smela pričakovati.
