Piše: C. R., G.B., Ž.K.
Danes poteka seja parlamentarnega odbora za peticije v Bruslju, ki obravnava slovensko peticijo, ki je bila na Evropski parlament poslana že lani.
Gre za peticijo, ki jo je sprožila evropska poslanka Romana Tomc skupaj z zgodovinarjem dr. Mitjo Ferencem, da se žrtvam komunističnega nasilja zagotovi pravica do groba in do spomina, tako kot vsem ostalim žrtvam totalitarnih režimov. Golobova vlada je namreč s svojo lansko odločitvijo tako rekoč ponovno simbolno umorila žrtve ter njihove svojce, njen odnos do temeljnih civilizacijskih vprašanj pa odseva tudi v odnosu do komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki sicer sodi v neposredno pristojnost vlade. Ker na parlamentarni odbor za peticije pride ogromno peticij, ki so večinoma zavrnjene za obravnavo, je obravnava omenjene peticije vredna še toliko večje pozornosti.
Današnjo sejo parlamentarnega odbora za peticije v Bruslju lahko spremljate tukaj:
Ferenc: Pobiti so bili posamezniki z različnimi etničnimi ozadji
Prvi je spregovoril dr. Mitja Ferenc: “Rad bi opozoril, da so v Sloveniji opazne razlike v odnosu do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, natančneje komunističnega sistema, v primerjavi z žrtvami fašizma in nacizma.” Ferenc je nadaljeval, da imamo primeren odnos do žrtev fašizma in nacizma in da je odpor do teh dveh ideologij obravnavan kot pozitivna družbena vrednota, pri čemer pa tega ne moremo reči za odnos do žrtev komunizma. Te so prikrajšane za najosnovnejše človekove pravice, kot je pravica do dostojanstvenega pokopa ali izdanja mrliškega lista. Opozarja, da so nekatere krivice bile popravljene, a v Sloveniji še vedno nimamo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.
“Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je moja država ni ratificirala, poudarja, da je resnica in spomin bistvena za spravo,” je poudaril dr. Ferenc.
Ferenc je tudi pojasnil, zakaj je Slovenija drugačna, kot ostale države. Slovenija je po koncu druge svetovne vojne doživela novo temno poglavje, v katerem je bilo “na deset tisoče vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodnosti krivično usmrčenih, brez sodnega procesa in po navodilu komunističnega vodstva”.
“Pobiti so bili posamezniki z različnimi etničnimi ozadji. Nemci, Italijani, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bosanci, Madžari, Romi, Slovenci. Samo slovenskih žrtev je bilo 15 tisoč,” je povedal in dodal, da so bile te žrtvam odrečene osnovne človekove pravice, kot je denimo pravica do dostojanstvenega pokopa in izdaja mrliškega lista, svojcem žrtev pa je bila odrečena pravica do žalovanja. Demokratizacija Slovenija na tem področju ni prinesla bistvenih sprememb. Spomeniki komunizmu in komunističnim voditeljem še vedno stojijo v prestolnici in noben od odgovornih ni bil nikoli priveden pred roko pravice.
“V 33 letih smo v demokratični Sloveniji odkrili več kot 700 grobišč. Ostanki žrtev so bili prekopani le v 100 primerih. Večina jih še vedno počiva pokopana v raznih skladiščih. Danes je nujna potreba po pokopu tristotih žrtev, ki so bile izkopane iz samo ene jame. Gre za posameznike slovenske in hrvaške narodnosti,” je povedal.
Zakaj sem danes tukaj?
Ferenc je nato pojasnil razloge za peticijo. Prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše je določila 17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega režima, katerega namen je bil ozaveščati, da se ta del zgodovine ne bi smel nikoli ponoviti. Na predvečer spominskega dne so se številni sorodniki žrtev zbrali, da bi lahko delili svoje žalovanje in v znak tega prižgali sveče v spomin pomorjenih.
“Novoizvoljena vlada pod vodstvom Roberta Goloba je nenadoma odpovedala dan spomina med samim potekom spominske slovesnosti. Vlada je tako pokazala, da ni pripravljena priznati bolečine in nezaceljene rane dela prebivalstva.”
“Z ukinitvijo spominskega dne je vlada simbolično zanikala obstoj teh žrtev,” je povedal dr. Ferenc.
“To je razlog, zakaj sem danes tukaj […] Slovenija potrebuje dan spomina tudi na žrtve komunističnega nasilja. Da vas opomnim, da Slovenija potrebuje spominski dan tudi na žrtve komunističnega nasilja. Naši pozivi vladi, naj ponovno uvede spominski dan, niso bili uspešni. S komemoracijo teh žrtev nihče ne izgubi ničesar,” je povedal. Zaključil je z besedami, da bi dan spomina pomenil velik civilizacijski korak naprej za Slovenijo, svojci žrtev pa bi se v Sloveniji počutili enakovredni ostalim.
Nato je spregovoril predstavnik Evropske komisije, ki je poudaril nekatere korake, ki jih je komisije naredila v preteklosti v zvezi s spominom na pretekla grozodejstva, a da so za ustrezno spominjanje odgovorne predvsem države članice. Vlagateljem peticije je predlagal, da se lahko pritožijo na Evropsko sodišče za človekove pravice.
pravice.
“To kar počne vlada ni vredno demokracije”
Naslednji je spregovoril nemški poslanec Peter Jahr iz vrst Evropske ljudske stranke, ki se je zahvalil vlagateljem peticije: “Če ne razumeš svoje preteklosti, ne moreš razumeti sedanjosti. Kultura spominjanja je izredno pomemba in to je nekaj ključnega v Evropski uniji. To kar je povedal vlagatelj peticije je nekaj absolutno ključnega. To kar počne vlada ni vredno demokracije.” Meni, da mora peticija ostati odprta. Meni, da bi bilo potrebno vladi poslati pismo, v katerem bi vsaj izrazili svoje razočaranje in jo pozvali, da naj ponovno uvede spominski dan.
Bolgarski poslanec: Dobrega komunizma ni!
Zelo neposredno je razpravljal bolgarski poslanec Andrej Kovačev, ki je povedal, da “dobrega komunizma ni”. “Komunizem je zlobna ideologija, ki je na tem planetu povzročila veliko smrti,” je bil oster.
“31 let je minilo od padca Berlinskega zidu, a je do današnjega dne odkrivamo grozodejstva teg režimov. V državah, ki so danes del Evropske unije. Za tiste, ki pod temi režimi niso živeli, je še vedno težko verjeti, kar se je zgodilo. Vlagatelju peticije se lahko zato samo zahvalim, da nam je odprl oči,” je povedal evropski poslanec Antonio Javier López-Istúriz White.
Tomc: Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji
Spoštovana predsednica Odbora za peticije v Evropskem parlamentu, gospa Dolors
Monsterrat.
Pozivamo vas, da v imenu Evropskega parlamenta izrazite spoštovanje do vseh žrtev
komunističnih pobojev v Sloveniji in do njihovih svojcev, ki nimajo svojega groba, mrliškega lista in dobrega imena. Ker jim spoštovanja ne nakloni oblast v lastni državi, vas pozivamo, da v imenu institucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, to storite vi.
Ta temna stran slovenske zgodovine se nikoli ne sme ponoviti.
***
Opis problema in mednarodne Resolucije ter deklaracije
V desetletjih komunistične vladavine so prebivalce Slovenije prizadele vse oblike kršitev
človekovih pravic in svoboščin. Nad delom slovenskega naroda je bil storjen genocid.
Pripadniki jugoslovanske komunistične tajne policije so na skritih lokacijah po vsej Sloveniji
izvedli številne izvensodne usmrtitve, Komisija Vlade RS za prikrita množična grobišča pa je
doslej evidentirala že več kot 750 lokacij skritih množičnih grobišč.
Praška izjava o evropski vesti in komunizmu, ki jo je 3. junija 2008 sprejel senat parlamenta Češke republike s prvopodpisanim bivšim češkim predsednikom Vaclavom Havlom je z obsodbo komunizma in nacizma kot totalitarističnih režimov in hkrati opozorilo bodočim generacijam, da morajo biti na preži, da se takšni zločini proti človeštvu ne bi nikoli več zgodili ena izmed temeljev evropske zavesti.
Kako pomembno je ohranjati spomin na preteklost, je v Resoluciji o evropski zavesti in
totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 poudaril tudi Evropski parlament, 23. avgust pa je bil
razglašen kot dan vseevropskega spominjanja žrtev totalitarnih diktatur v Evropi. Evropski
parlament poudarja, da je to posebno pomembno, saj brez resnice in spomina ni sprave. Po
Resoluciji se žrtev ne ločuje, saj je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal.
Resolucija je bila oblikovana ob upoštevanju deklaracij Združenih narodov o človekovih
pravicah in njihove resolucije o genocidu ter številnih evropskih resolucij o demokraciji,
temeljnih pravicah in svoboščinah, Resolucije o spominu na žrtve holodomora, Resolucije o
Srebrenici, Resolucije o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih
režimov.
3. julija 2009 je OVSE sprejel Vilensko izjavo, s katero je podprl 23. avgust kot mednarodni
spominski dan in pozval svoje članice, naj povečajo ozaveščenost o totalitarnih zločinih.
V Sloveniji je bil dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov sprejet na
dopisni seji vlade 8. avgusta 2012, medtem ko Slovenski parlament Resolucije še ni ratificiral. Oktobra leta 2009 se je Državni zbor z njo samo seznanil.
Na deset tisoče žrtev
Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. Poleg tega je v desetletjih komunistične vladavine komunistično nasilje z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.
Vlada Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Janše je 12. maja 2022 zapisala, da izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih ter sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, se 17. maj vsako leto obeleži kot Nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma.
Zakaj 17. maj?
Komunistični umori posameznikov in družin so se pričeli jeseni leta 1941. Prvi množični
komunistični pomor slovenskih civilistov pa se je zgodil 17. maja 1942, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov.
Pomor 17. maja 1942 v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna
komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev,
povzročitelji so znani. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske ter štiri osebe slovenske narodnosti. Edina Rominja, ki je ušla pomoru v Iški, je bila nato umorjena na Gornjem Igu.
Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), dva mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Večinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20. in 30. leti.
Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi nad vojnimi ujetniki. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15 tisoč oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti.
Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. Komunistično nasilje pa je v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.
Veliko teh, ki so se v kakršnikoli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, je utonilo v pozabo. Čeprav je Republika Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, še nima dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji.
Še vedno ni spoštljivega spomina na žrtve komunističnih povojnih zločinov
V procesih tranzicijske pravičnosti je Republika Slovenija nekaterim svojcem umorjenih
izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala. Raziskanih in urejenih je dobršen del
prikritih morišč in grobišč, žrtve so tudi večinoma popisane. Še vedno pa ni splošno
uveljavljena pravica do groba in spomina na vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in
komunističnega nasilja po njej. Prav tako v javnem spominu ni spoštljivega spomina na te žrtve, ne le umorjene temveč tudi na begunce, izgnance, žrtve koncentracijskih, delovnih in drugih taborišč ter stalinističnih sodnih procesov. Pa tudi na žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, zasebnemu podjetništvu, boja proti veri in Cerkvi in zaradi kolektivizacije kmetijstva. Prav tako še niso preštete žrtve vseh, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.
Samostojna država Slovenija je bila leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh
totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma. Tudi Evropska unija je
utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. Žrtve drugih dveh totalitarizmov, nacionalnega
socializma in fašizma, so dobile v narodovi zavesti zaslužen spoštljiv spomin. Med drugim je Vlada Republike Slovenije februarja leta 2008 razglasila 27. januar kot nacionalni dan spomina na žrtve holokavsta. Republika Slovenija je prav tako preko različnih praznikov in spominskih dni ter drugih ukrepov zagotovila, da se upor zoper okupatorja med 2. svetovno vojno ustrezno obeležuje ter ohranja kot pozitivna vrednota v narodovem spominu. Žal pa samostojna Republika Slovenija vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno, ali celo čedalje bolj ne pieteten.
Vse glasnejši so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja. Izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, ter sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, Vlada Republike Slovenije določa, da se 17. maj vsako leto obeleži kot nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma.
Vlada Republike Slovenije pod vodstvom Roberta Goloba je na predvečer dneva spomina na
dopisni seji razveljavila sklep o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.
Na Trgu republike spominska slovesnost
17. maja 2023 je bila ob 21. uri na Trgu republike v Ljubljani spominska slovesnost, s katero so se žrtvam komunističnega nasilja poklonile številne organizacije. Prižgali so sveče in jim namenili pesem in molitev.
Pedro Opeka: “Resnica in priznavanje krivic sta podlaga vsake sprave.”
Veliki dobrotnik, nominiranec za Nobelovo nagrado za mir, madagaskarski misijonar Pedro
Opeka je na spominski slovesnosti dejal: »Ko se boste pred nacionalnim dnevom spomina na žrtve komunizma poklonili vsem slovenskim žrtvam, ki še danes nimajo grobov, mrliških listov in dobrega imena, Bog daj, da bi ob tej spominski slovesnosti ta prošnja bila čimprej uslišana in uresničena. Naša prošnja je smiselna, globoka in pravična, ker kot sin Slovenca, ki bi moral biti ubit v jamah v okolici Bernice, blizu Hrastnika, kjer ležijo moji sorodniki, moja stara mama, sestra mojega očeta, stara 22 let in njegov brat. Bili so dobri, pošteni, verni in zavedni Slovenci, ki so ljubili svojo zemljo kot tisoče drugih Slovencev pobitih po različnih krajih naše slovenske zemlje.«
Obujanje komunizma kot sol na rano sorodnikom žrtev
V Sloveniji se predvsem v zadnjem letu, v času vlade, v kateri sodeluje skrajna levica, pojavljajo vedno pogostejši pozivi k poveličevanju totalitarističnih simbolov in oseb, ki so v Jugoslaviji zagrešili hude zločine proti človeštvu (rdeča zvezda, enormni napisi totalitarnih diktatorjev na vidnih mestih na vzpetinah). Poveličevanje totalitarizmov ima velik vpliv na javni diskurz in stopnjo demokracije. Pravica do pokopa in spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji Evropska komisija je v preteklosti sprejela več pobud o spominu na totalitarne režime v Evropi.
Večina držav članic je imela v svoji zgodovini kakšno tragično obdobje. Že v Berlinski izjavi iz leta 2007, ob 50. obletnici podpisa rimskih pogodb je zapisano, da je evropsko združevanje dokaz, da so nas krvavi spopadi in žalostna zgodovina izučili.
Evropska komisija tudi spodbuja programe, ki obravnavajo totalitarizme in vsako leto
obeležuje 23. avgust, ki ga je Evropski parlament razglasil za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Kaj od Evropskega parlamenta pričakujemo?
Evropski parlament naj se pokloni žrtvam komunističnega nasilja v Sloveniji. Evropski parlament naj pozove Vlado Republike Slovenije k ratifikaciji resolucije o evropski
zavesti in totalitarizmu. S tem bi pokazali, zavezanosti evropskim vrednotam, podporo
skupnemu boju proti totalitarizmu, spoštovanje žrtev in sočustvovanje z njihovimi svojci, ki še vedno iščejo pravico za prestane grozote.
Evropski parlament naj obsodi odločitev slovenske vlade pod vodstvom Roberta Goloba, ki je 16. maja 2023 ukinila dan spomina na žrtve komunističnih zločinov.
Evropski parlament naj izvede preiskovalno misijo, s katero se bo seznanil s številnimi grobišči, v katerih so končali slovenski državljani, tudi nosečnice in otroci.
Evropski parlament naj na eno od spominskih slovesnosti povabi preživele sorodnike žrtev
komunističnih pobojev.
Evropski parlament naj svojo knjižno zbirko dopolni z dvema knjigama slovenskega pisatelja Draga Jančarja, To noč sem jo videl, ki opisuje življenje zakoncev Hribar, ki so ju komunisti zverinsko umorili, kljub temu, da sta jim pomagala, po vojni pa zasegli vse njuno premoženje, ter In ljubezen tudi, ki govori o tej temni zgodovini slovenskega naroda.
Evropski parlament naj spodbudi Ministrstvo za kulture, da razveljavi sklep o odvzemu
sredstev za razstavo o grobišču v breznu pod Macesnovo gorico, v katerem naj bi bilo
zakopanih 1500 slovenskih vojnih ujetnikov.
Odgovornost je na strani vlade
Sta pa na včerajšnji dopoldanski tiskovni konferenci v prostorih poslanske skupine Evropske ljudske stranke Romana Tomc in Mitja Ferenc dan pred napovedano parlamentarno obravnavo pojasnila razloge za lansko vložitev peticije, ki jo je podpisalo okoli dva tisoč ljudi in je med peticijami, ki jih prejme Evropski parlament, ena najbolje podprtih. Vložena je bila že pred poletjem, na obravnavo pa je tako čakala več kot pol leta. Kot je sporočila Romana Tomc, so lansko ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega režima njeni poslanski kolegi sprejeli z začudenjem. Dr. Ferenc pa je pojasnil, da vlada ni prisluhnila argumentom iz protestne izjave, in svoje škandalozne odločitve ni preklicala, še vedno pa krši pravico do groba npr. Romom, ki so bili pobiti s strani komunistov. Prav tako imajo svojci žrtev še vedno velike težave, medtem ko se nič ne premakne glede pokopa posmrtnih ostankov iz različnih kraških jam, kot je Pod Macesnovo Gorico.
Kot je pojasnila Romana Tomc, se bo postopek po obravnavi peticije v Bruslju spet nadaljeval v Sloveniji. Če bi bila naša država res demokratična, se lanski sklep vlade ne bi zgodil in tudi ta peticija ne bi bila potrebna, je dodala. Ne ve pa, kaj o tem menijo preostali slovenski evropski poslanci, zlasti tisti iz vrst socialistov in liberalcev. K podpori peticiji je povabila tudi predsednico republike Natašo Pirc Musar, ki pa se apelu ni odzvala. Tako Tomčeva kot Ferenc upata in računata, da ta peticija ne bo zlorabljena v predvolilni kampanji kot ideološka tema. Navsezadnje datum obravnave ni bil odvisen od volje vlagateljev. Ferenc je ob tem spomnil, da je tudi odkritje Hude jame padlo v čas predvolilne kampanje, nato pa se je raziskovanje komunističnih morišč ustavilo za več let. Volja za nek normalen pokop posmrtnih ostankov še vedno ne ostaja, zato ostajajo v skladišču. Prav tako je čutiti tudi pomanjkanje volje s strani sosednje Hrvaške, da prevzame posmrtne ostanke pobitih Hrvatov.
Prelomna obravnava slovenskega genocida v Bruslju
Glede odziva evropske javnosti pa si niti Tomc niti Ferenc ne delata utvar, računata pa, da se bo javnost odzvala tako kot v primeru genocida v Srebrenici, ko so svojce žrtev vzeli resno tudi v mednarodnih krogih. Leta 1945 pa je bilo na slovenskih tleh pobitih tudi veliko pripadnikov drugih narodov, zato računajo, da bo Evropa peticijo vzela resno. »Ljudem je bila vzeta pravica do groba in spomina,« je dejal. Zakoni, ki so urejali tovrstna grobišča, so bili sprejeti pozno, zakon o vojnih grobiščih je bil kar šest let v parlamentarni proceduri.
foto: G.B.
Že dejstvo, da se bo ta tema obravnavala v Evropskem parlamentu, je prelomno, je še spomnila Romana Tomc. Veliko dejanje je bilo opravljeno, sedaj je na potezi vlada. Tako Evropski parlament kot Svet Evrope sta namreč že večkrat obsodila totalitarizme. Ferenc je spomnil, da če vlada vrne dan spomina, s tem ne bo ničesar izgubila, lahko pa zelo veliko pridobi.
Mimogrede, dogajanje v Bruslju sicer poleg avtorja teh vrstic, dveh novinarjev Domovine, novinarke Radia Ognjišče spremlja tudi poslanka DZ Alenka Jeraj, avtor monografije »Slovenski razkol« ter več dokumentarnih oddaj dr. Jože Možina ter publicist in profesor dr. Boštjan M. Turk.
