V 82. letu starosti je v torek umrl klasični filolog, prevajalec in strokovnjak za humanizem na Slovenskem Primož Simoniti, poroča MMC RTV Slovenija. Bil je upokojeni profesor za latinski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prevedel je številna antična, srednjeveška in novoveška dela.
Po diplomi leta 1959 na oddelku za klasično filologijo ljubljanske filozofske fakultete je najprej služboval kot gimnazijski profesor latinščine v Novem mestu, nato je službeno pot nadaljeval na ljubljanski univerzi. Leta 1978 je bil po zagovoru doktorske disertacije Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja – Prispevki za oris njihovega kulturnozgodovinskega pomena promoviran v doktorja filoloških znanosti.
Znanstveno se je izpopolnjeval v knjižnicah v Würzburgu, Heidelbergu, Marburgu, Tübingenu, Stuttgartu, Münchnu, Benetkah, Padovi in Vatikanu. Bil je večkratni predstojnik oddelka za klasično filologijo, predsednik Slovenske matice v Ljubljani, predsedoval je tudi upravnemu odboru Društva za antične in humanistične študije Slovenije. Leta 2001 je bil izvoljen za izrednega, leta 2007 pa za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Sazu).
Kot piše na spletni strani SAZU-ja, je po večletnem delu v velikih evropskih knjižnicah na primarnem rokopisnem in tiskanem gradivu izdal monografijo Humanizem na Slovenskem – Slovenski humanisti do srede 16. stoletja, ki je izšla leta 1979 pri Slovenski matici v Ljubljani in leta 2008 doživela nemško izdajo v prevodu Jožeta Wakouniga pri Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju.
Pripravil je tudi bibliografijo filozofskih rokopisov od 16. do 18. stoletja v slovenskih knjižnicah (1971) in pionirsko bibliografijo slovenskih latinistov (1972), ob tem pa napisal še vrsto razprav in člankov, v katerih je obravnaval novolatinsko literarno tvornost in dokazoval, da mnogi dotlej večinoma neznani izobraženci iz slovenskih dežel kljub neugodnim pogojem niso delovali v nekakšni gluhi provinci, temveč so se enakovredno vključevali v širše tokove evropskega duhovnega razvoja.
Rezultat njegovega večletnega dela v evropskih knjižnicah je tudi najdba Trubarjevega osebnega izvoda Prvega dela Novega testamenta iz let 1557/58.
Kot prevajalec je iz latinščine poslovenil filozofska dela Spinoze, Descartesa, Avguština in Erazma Rotterdamskega, antična romanopisca Petronija in Apuleja ter iz grščine Heliodorja. Prevajal je tudi latinske srednjeveške listine in novolatinska besedila, kot je Carmina Burana, ter pripravil obsežno dvojezično antologijo latinske lirike srednjega veka z naslovom Srednjeveški cvetnik/Florarium mediaevale.
Za monografijo Humanizem na Slovenskem je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča (1981), za prevoda Petronija in Apuleja pa Sovretovo nagrado (1972 in 1983). Leta 2013 je prejel še Trubarjevo priznanje za izjemne zasluge pri ohranjanju slovenske pisne kulturne dediščine, ki ga podeljuje Narodna in univerzitetna knjižnica. Kot so tedaj zapisali v utemeljitvi, je iztrgal iz pozabe večje število tekstov in seznanil širšo znanstveno javnost z novolatinsko literaturo na Slovenskem, njegovi prevodi srednjeveških in novoveških tekstov pa “imajo že sami literarno vrednost”.
