Moskovski časnik Komersant se je po 75 letih, prav v času SP v Rusiji, spomnil primera Starostin, žalostne epizode sovjetskega športa iz obdobja diktatorja Stalina. Bratje Starostin, nogometaši, so po zmontiranem procesu pristali v sibirskem taborišču, ker so zabijali gole za napačen klub.
Ruska tajna služba FSB je po 75 letih v arhivu odprla del dokumentacije, ki razkriva zločin nad nogometaši in nazorno priča, da je bilo v obdobju pred in po drugi svetovni vojni v Sovjetski zvezi nevarno igrati tudi dober nogomet, saj so tudi nogometašem grozili zrežirani procesi, zasledovanje, ustrahovanje, mučenje in sibirska taborišča.
Stadion moskovskega Spartaka danes krasijo kipi Aleksandra, Andreja, Nikolaja in Petra Starostina, štirih bratov, odličnih nogometašev, ki so jih leta 1942 aretirali in jim očitali, da so na paradi leta 1937 načrtovali atentat na sovjetskega voditelja Stalina.
Zgodovinar Sergej Bondarenko, ki se v organizaciji Memorial ukvarja z razkrivanjem stalinističnih zločinov, pravi, da je iz avtobiografije nogometašev primer Starostin sicer dobro znan, a z odprtjem arhivov se ponujajo nove možnosti za natančno razkritje takratnih dogodkov.
Bratje Starostin so bili tik pred izbruhom druge svetovne vojne zvezdniki takratnega sovjetskega športa. Nikolaj Starostin je bil celo soustanovitelj Spartaka in prav on je bil najostrejša tarča napadov takratnega vodje tajne službe Lavrentija Berije. Moskovski Spartak je namreč postal premočan za Dinamo, ki ga je vodil Berija, in osvojeni naslovi so bili zabeleženi kot provokacija proti oblasti.
“Stalin je odredil, da je treba kaznovati ‘sovražnike naroda’, ki se pojavljajo v športu. S tem se je začel pregon,” pravi moskovski športni zgodovinar Jurij Košel. In neposredno po odredbi so se začeli v časnikih pojavljati prvi članki, ki so kljub uspehom diskreditirali nogometaše in funkcionarje Spartaka. V skladu s takratnim obdobjem so jim očitali, da v klubu porabljajo preveč denarja in da so igralci plačani, kar je bilo za tisti čas nesprejemljivo.
A Nikolaj Starostin in Berija, ki je vodja tajne službe postal leta 1938, sta imela še en neporavnan račun. Že leta 1924 je Starostin z ekipo Moskovskega športnega okrožja, predhodnikom Spartaka, igral prijateljsko tekmo z eno od gruzijskih ekip, za katero je igral tudi Berija, in Moskovčani so visoko zmagali. Berija si je ta poraz zapomnil za večno. Priložnost za pregon pa se je ponudila prav zato, ker so bratje Starostin igrali za Spartak, saj si je država prizadevala uveljaviti Dinamo, ki so ga podpirali predvsem na notranjem ministrstvu in CSKA, ki je deloval pod okriljem vojske.
Oblasti v Kremlju niso izbirale sredstev. Spartak je leta 1939 v polfinalu pokala ugnal Dinamo iz Tbilisija in dobil tudi finale proti leningrajski Zarji. Z oddelka za propagando pa je nato prišel ukaz, da je treba polfinale ponoviti. Pri Spartaku so odločno zavrnili ponovitev polfinala po že dobljenem finalu. A oblasti so izsilile svoje. To pa ni prineslo spremembe. Spartak je že ob polčasu ponovljenega polfinala vodil s 3:0 in bratje Starostin so se najpozneje takrat znašli na “spisku za odstrel”.
Berija je začel zbirati dokaze proti bratom Starostin, kar je trajalo kar tri leta. Po doslej znanih podatkih je policija v tem obdobju priprla vsaj 11 prijateljev in znancev bratov Starostin in jih v zasliševanjih tudi mučila. “V dokumentih so se po zaslišanjih pojavili zapisi, da so bratje Starostin pripravljali atentat na Stalina,” razkriva Bondarenko, ki je našel tudi zapise, kako naj bi to storili: “Šlo naj bi za bombni napad na Rdečem trgu, nekateri pa so trdili, da je bil načrtovan strel ostrostrelca s strehe trgovskega središča Gum.” In tudi sodelovanje priprtim ni pomagalo, saj je bila večina obsojena na smrt.
Druga svetovna vojna in oster boj z Nemci za fronti sta poskrbela, da je aretacija bratov Starostin marca 1942 minila skoraj neopaženo. Na sodišču so jim nato očitali “oblikovanje teroristične borbene skupine športnikov”, a večina dokazov je bila tudi za zrežiran proces precej šibkih. Berija je zato spremenil taktiko in nogometaše obdolžil napadov na vlake in krajo tekstila. Tudi za te obtožbe pravih dokazov ni bilo, a je bilo to v takratnem obdobju manj pomembno in bratje Starostin so bili po letu in pol mučenj in laži obsojeni na desetletno zaporno kazen v taborišču.
Po polovici kazni se je za Nikolaja Starostina osebno zavzel Stalinov sin Vasilij in mu pomagal na prostost, pa čeprav pod strogimi pogoji, preostali bratje so morali prestati celotno kazen. Res prosti pa so bili šele po smrti Berije in Stalina leta 1953. Pozneje so se v nogomet celo vrnili v vlogi trenerjev in funkcionarjev ter bili rehabilitirani.
Danes je po Nikolaju Starostinu v Moskvi poimenovana ulica. Pred dnevi pa so v Komsomolsku njemu v čast razkrili tudi spominsko ploščo, saj je treniral tamkajšnji klub, plačal pa jo je kar ruski reprezentant Juri Gasinski, ki se je rodil v Komsomolsku.
