Tako kot leto dni nazaj, ko je v svojem nagovoru na Menini planini nabiral politične točke s praznimi floskulami, predsednik LMŠ Marjan Šarec tudi danes ne ponuja nič oprijemljivega. Njegov program vsebuje kuhanje mule, propagiranja propadle, obsojanja vredne ideologije, ter prizadevanja za visoke funkcije. Bolj kot neodvisno Slovenijo pa slavi uspehe jugo-komunistov, ki so po koncu druge svetovne vojne še nadaljnjih 46 let tlačili slovenski narod.
Če je Marjan Šarec javnosti postal znan kot oponašalec, pa ne moremo reči, da se je od svojih imitatorskih dni kakor koli popravil. Njegova funkcija komedijanta in zabavljača ostaja nedotaknjena. Kakor je nekdaj imitiral politike, zdaj sam igra politika. Domnevni koalicijski program njegove LMŠ pa je vsega skupaj en sam samcat list, posejan s kupom navadnih puhlic, ki jih te dni ne pričakujemo niti od tekmovalk za miss sveta.
To niti ne preseneča. Kakor je razvidno iz posnetka njegovega govora na Menini planini lansko leto, Šarec še vedno živi v preteklosti. Zanj se je čas ustavil s propadom Jugoslavije. Tako namesto, da bi slavil neodvisno in suvereno Republiko Slovenijo, ki si je svojo samostojnost izborila leta 1991 v boju z jugoslovanskim agresorjem, sam še vedno prisega, da je bila Slovenija osvobojena leta 1945. Resnici na ljubo, slovensko ozemlje je leta 1945 izpod oblasti Berlina prešlo pod oblast Beograda. To ni nikakršna osvoboditev, zgolj menjava enega tujega gospodarja z drugim.
Šarčeva definicija sovražnega govora je vnašanje razdora v slovensko družbo, tega pa so krivi vsi, ki si drznejo misliti s svojo lastno glavo, namesto da bi sledili s strani režimskih medijev podprtim oblikovalcem javnega mnenja. “Mi danes ne posiljujemo nikogar, kot pravijo, z NOB, in ne posiljujemo koga z neko zgodovino, ki bi morala biti že davno preteklost. Ne, mi samo poudarjamo tisto, kar je bilo res in kar se je zgodilo,” je povedal Šarec. Kaj je to, kar je bilo res po njegovem mnenju in kar se je zgodilo, je Šarec pozabil omeniti.
Za Šarca tvit tako nevaren kot metek
Višek absurda je bila brez dvoma Šarčeva primerjava med strahom partizana, ki se je bal sovražnikovih izstrelkov, ki so švigali mimo njega, ter strahom ljudi, ki se bojijo tvitov. “Seveda ga je bil strah. Koga pa ni strah? Tudi nas je lahko danes strah nekaterih, ki hodijo po Sloveniji in nas prepričujejo s svojimi žaljivimi tviti.” Samo v glavi izgubljene duše se lahko primerja strah nekoga v resnični življenjski nevarnosti s strahom pred resnico, ki jo levičarji radi označijo za sovražni govor. Kakor naj bi rekel že filozof Platon: “Enostavno je oprostiti otroku, ki se boji teme; resnična tragedija v življenju je, ko se možje bojijo svetlobe.”
Ivan Šokić
