V publicističnem svetu znano in uveljavljeno ime, avtor razprodanih knjig o procesu Patria in biografije Milana Kučana, mož univerzitetne profesorice in dvojne doktorice znanosti Natalie Kaloh Vid in oče petletne Ženje – to je Mariborčan mag. Dejan Kaloh. To je njegova zgodba:
Dejan Kaloh je na svet privekal leta 1975 v Mariboru, njegova družinska linija pa izvira iz bližnjih mariborskih naselij Metava in Malečnik. S ponosom pove, da izhaja iz klene delavske družine, v kateri je bil družinski proračun vedno skrbno načrtovan, čeprav so starši svojima otrokoma po svojih zmožnostih dala vse, kar sta v obdobju odraščanja potrebovala. Dejan ima še šest let mlajšega brata Marka, ki ima prav tako že svojo družino.
Družinska dediščina
Dejan Kaloh je delavnost, dobrosrčnost, požrtvovalnost in domoljubje podedoval po svojem očetu Bojanu, ki je vseh štirideset let delovne dobe dosegel pri enem delodajalcu – Mariborskem vodovodu. Po mami Idi, ki je bila knjigovodkinja, pa je podedoval natančnost in disciplino, ki naj vedno vodi do tega, da so naloge odlično opravljene. »Oče je po Mariboru in okolici naredil na tisoče vodovodnih priključkov. Se pravi, da je vodo pripeljal iz glavnega voda do pipe. Že v osnovni šoli sem mu med poletnimi počitnicami rad pomagal in mu podajal orodje, ki ga je potreboval. Spomnim se, kako so bili ljudje zlasti po vaseh neskončno srečni, ko jim je po dolgih letih čakanja pritekla voda iz lastne pipe. Oče še dandanes velja za izredno ‘dobričino’, ki takoj priskoči na pomoč, če so kje kakšni problemi z vodo,« pripoveduje naš sogovorec.
Ljubezen do pisane besede
Že v osnovni šoli je Dejan Kaloh pisal precej dobre spise, ki jih nato moral brati pred vsem razredom. Kasneje je v času študija na Pravni fakulteti v Mariboru nekaj let pisal kot honorarni sodelavec za mariborski Večer, kjer je pokrival predvsem kroniko in reportaže. Nekateri njegovi ekskluzivni intervjuji so bili zelo brani, npr. intervju s prvim človekom v odprtem vesolju, ruskim kozmonavtom Aleksejem Leonovom. V rubriki »Hrabro, ojštro, dostojanstveno« je napisal tudi nekaj družbeno kritičnih tekstov, ki so imeli v javnosti veliki odmev. A tudi Večer se je v zadnjih letih precej spremenil oziroma uglasil na linijo tako imenovanih mainstream medijev (MSM), ki so bolj ali manj v službi levičarske, režimske politike, dandanes ugotavlja Kaloh. Svoje tekste sedaj objavlja predvsem v tedniku Demokracija in na spletnem portalu Politikis.
Knjižni uspešnici
S svojimi publicistični deli je poskrbel tudi za zelo velik odmev v slovenski politični javnosti. Njegove razprodane knjige Od partije do Patrie, Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi in Od Nagodeta do Janše lahko označimo za trajne dokumente časa, saj so secirale dogodke in osebe, ki so trajno zaznamovali naš politični in družbeni prostor. Žal večkrat tudi negativno. Po diplomi na pravni fakulteti je Kaloh nadaljeval magistrski študij na Fakulteti za državne in evropske študije. Pred tremi leti je tako pod mentorstvom dr. Dimitrija Rupla uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom »Primerjava zgodovinskih, političnih in pravnih vidikov funkcije šefa države v Republiki Sloveniji in Ruski federaciji« ter si pridobil naziv magister znanosti.
Vojna za Slovenijo
Leta 1991, ko je izbruhnila vojna za Slovenijo, je imel Dejan Kaloh šestnajst let. Z družino so takrat živeli v neposredni bližini sedanje Vojašnice generala Maistra. »V Mariboru so ruski tanki T-55 na ulice zapeljali 27. junija 1991 zjutraj. Spomnim se, kako so pogumni Mariborčani pred vhode Kadetnice postavili ovire v obliki tovornjakov, avtobusov in delovnih strojev, ki so agresorje vsaj malo zadržali,« se spominja Kaloh.
Oče Bojan je bil kot rezervist TO poslan v takratni TAM (Tovarna avtomobilov in motorjev), kjer je bila pomemba strateška in logistična točka, ki jo je bilo treba ubraniti za vsako ceno in kar je teritorialcem iz očetove čete tudi uspelo! Dejan pa je skupaj z bratom Markom in mamo v blokovske podhode, kjer so teritorialci bili na položajih, nosil odeje in kavo. Tako je bila dejansko vsa družina Kaloh tako ali drugače udeležena pri ubranitvi komaj rojene države. Če leta 1991 zaradi mladoletnosti še ni mogel držati puške v rokah, je to z veseljem storil leta 1994, ko je že v Slovenski vojski s ponosom služil vojaški rok.
Slovenijada
Na prelomu tisočletja, natančneje med 9. in 16. julijem 1999, je Dejan Kaloh skupaj s prijateljem Gogijem našo prelepo Slovenijo prehodil po njeni najdaljši diagonali − od Hodoša na Goričkem do Sečovelj na Primorskem. Štiristo kilometrov v osmih dneh. »Čeprav sem že prej dobro poznal skoraj vse slovenske naravne dragulje, tudi kakšne bolj skrite, in sem kasneje videl tudi nekaj sveta z marsikatero osupljivo stvaritvijo narave, so me slovenske zelene doline na tej poti znova pustile odprtih ust,« razlaga sogovorec. Junija 2016, ko je Slovenija obhajala petindvajsetletnico državne samostojnosti in neodvisnosti, je Dejan Kaloh svoje spomine s te poti strnil v knjigi Slovenijada. Rdeča nit knjige je pot s svojimi utrinki, ti pa se prepletajo z različnimi zgodbami, ki jih piše življenje. Zadnja Kalohova knjiga je torej takšna kot življenje samo – enkrat je smešno, že naslednji trenutek pa je lahko že nekoliko manj veselo. Sicer pa je Kaloh zagrizen rekreativni športnik, saj večkrat na teden teče in trenira plemenito boksarsko veščino, v poletnih mesecih pa skupaj z družino rad obišče slovenske gore.
Preprost, dostopen, iskren
Dejan Kaloh je mnenja, da če bi vsak med nami pomagal sočloveku po svojih najboljših močeh, kakor ve in zna, bi bil svet, v katerem živimo, neprimerno lepši in humanejši. Tudi sam je večkrat daroval manjše vsote denarja dobrodelnim organizacijam, sicer pa na Rdeči križ in Karitas redno vozi odslužena, a dobro ohranjena oblačila svoje družine in bližnjih sosedov. Kakor njegove oče Bojan, ki je vitez krvodajalstva, saj je kri daroval že več kot 130-krat, je tudi Dejan občasni krvodajalec. Kot novinar in publicist pa je javnosti razkril marsikatero žalostno usodo ljudi in tako vsaj malo pripomogel, da so se ustrezne službe malo bolj »zmigale« pri reševanju določene problematike. Ob koncu dneva smo vsi samo ljudje, pravi Kaloh in dodaja, da so mu najbolj všeč ljudje, ki so takšni kot on – preprosti, dostopni in iskreni.
Maribor zasluži več
Dejan Kaloh v Mariboru živi že od svojega rojstva. Žalosten je, ko opazuje, v kakšno sivino in brezperspektivnost se je Maribor spet pogreznil v zadnjih letih. Mladi, pametni in sposobni odhajajo, ker v Mariboru zanje ni perspektive. »Mariborčani in Mariborčanke si zaslužijo boljšega upravljavca mesta, kot je zdajšnji župan Andrej Fištravec in njegova ekipa, ki je sama sebi namen. Zaslužijo si tudi glasnega in sposobnega poslanca, ki bo zastopal njihove interese na državni ravni. Ste v zadnjih letih kdaj slišali kakšnega mariborskega poslanca iz katerekoli stranke, da bi se posebej zavzel za Maribor, sosednje občine in celotno Štajersko? Jaz ne. Verjamem, da bo letos tudi SDS dobila svojega mariborskega poslanca, kar je odlična novica za štajersko prestolnico. V mesto je treba pripeljati več državnega in evropskega denarja ter tujih investicij. Maribor si nedvomno zasluži več. Če mi bodo volivci 3. junija na državnozborskih volitvah izkazali zaupanje, jim jasno in glasno zagotavljam: v parlamentu boste končno imeli človeka, ki bo dosledno branil vaše interese in se aktivno zavzemal za vse vaše težave!« je prepričan Dejan Kaloh. Ob tem se spomni, da je v Mariboru tudi Kalohova ulica, ki nosi ime po njegovem daljnem sorodniku Alojzu Kalohu. Slednji je bil namreč dolgoletni župan naselja Studenec, ki pred drugo svetovno vojno upravno še ni spadalo pod Maribor. Znan je bil po svojem zavzemanju za malega človeka in s takšnim političnim kredom bi se v letu 2018 želel dokazati tudi Dejan Kaloh, ki dodaja, da je najvažnejša lastnost pri dobrem politiku empatija do ljudi.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)
