Naša novinarska ekipa se je tokrat odpravila v Bovec, mestece na primorski strani Julijskih Alp, ki so ga v zadnjih dvajsetih letih prizadele številne naravne nesreče, a trdovratno kljubuje razmeram in predstavlja eno najprivlačnejših slovenskih turističnih točk.
Ne glede na okolje, v katerem se človeške oči spočijejo ob pogledu na smaragdno zeleno Sočo, gozdove in vrhove, ki obdajajo dolino zgornje Soče, se je treba za izlet do Bovca kar dobro potruditi. Poti do tja je iz osrednje Slovenije več, program google map pa nam je priporočil tisto, ki vodi čez italijansko ozemlje – namreč čez Trbiž in prelaz Predel. Vseeno pa tudi po tej poti, dolgi okoli 130 kilometrov, vožnja trajala dve uri. Brez postankov in brez upoštevanja morebitnih del na cesti, ki jih je bilo tisti dan kar precej. Na večjo oviro smo naleteli že pri cestninski postaji Torovo na gorenjski avtocesti, kjer se pripravljajo na rušenje cestninske postaje, zaradi česar so morali promet zožiti na eno stran. Naslednja ovira nas je čakala na magistralni cesti Jesenice−Kranjska Gora, in sicer v Gozd- Martuljku, kjer so se lotili temeljite obnove ceste. Kraj je sicer znan tudi po tem, da je tam gobaril razvpiti Stane Dolanc. 
Čutimo Slovenijo
Prehod meje pri Ratečah poteka brez mejne kontrole. Pisec teh vrstic se še dobro spominja kolon avtomobilov, ko smo tedaj še kot državljani Jugoslavije »romali« v Trbiž na osrednjo tržnico, kjer smo kupovali poceni kavbojke. Ti časi so mimo, lahko pa se ponovijo. Iz Trbiža nas je pot vodila proti jugu – do prelaza Predel je bilo še nekaj serpentin, zato bi nam na tej cesti prav prišel kakšen Serpentinšek (malo heca mora biti, ne?). Na drugi strani prelaza smo znova vstopili na slovensko ozemlje. Prvi večji kraj na slovenski strani je Log pod Mangartom, kjer stoji dom duhovnih vaj. Mimogrede, v tem kraju imata korenine prva mednarodno znana slovenska filmska igralka Ita Rina (Ida Kravanja). V novejšem času pa je kraj znan po veliki tragediji, saj je jeseni 2000 zaradi obilnega deževja plaz odnesel precejšen del naselja in terjal tudi 7 smrtnih žrtev. Odnesel je tudi cesto, ki vodi proti prelazu Predel, na tem mestu stoji danes nov most. Tudi cesta je na nekaterih odsekih že obnovljena in hitreje prevozna.
Ko se nekdo iz osrednje Slovenije pripelje v Bovec, skoraj nima občutka, da je bilo mesto pred skoraj petnajstimi leti močno poškodovano. Naš sogovorec, poslanec v državnem zboru Danijel Krivec, doma iz bližnje Srpenice, nam pove, da je praktično celotno mestno jedro na novo pozidano, vendar na identičen način kot je bilo pred potresom. Če bi gledali stare fotografije izpred stoletja in jih primerjali s sedanjostjo, skoraj ne bi opazili razlike. Kakorkoli že, skupaj z Danijelom Krivcem gremo najprej na turistično informacijsko točko, kjer ponujajo veliko brezplačnega promocijskega gradiva pa tudi precej majic z napisom »I feel Sloveni(j)a«, kar je zanimivo predvsem za tuje turiste, ki jih je v Bovcu vedno dovolj.
Kaninsko smučišče
Naš družabnik nas najprej odpelje na izhodiščno postajo bovške žičnice, ki pelje na Kanin, ta čas pa zaradi rednega remonta ne obratuje. Gre za gondolsko žičnico, s katere se lahko pripeljemo na tri višinske lokacije. Kot pravi Krivec, je žičnica dobro zasedena tako pozimi kot poleti. V zimskem času jo uporabljajo smučarji, smučarska sezona pa zaradi visoke nadmorske višine traja precej dolgo. To je tudi razlog, da Italijani na smučišču na italijanski strani (Sella Nevea) prirejajo državno prvenstvo po koncu smučarske sezone, saj je marca in aprila edino tam še dovolj snega. Na italijanskem smučišču tako poteka FIS-proga. Kaj pa možnost, da na smučišču Kanin organiziramo tekme svetovnega pokala v hitrih disciplinah? Danijel Krivec pravi, da je to teže izvedljivo predvsem zato, ker ni neposrednega dostopa do vrha z avtomobili, ki bi prevažali opremo za televizijski prenos. Sicer pa so tekme v svetovnem pokalu že potekale na sosednjih Svetih Višarjah (Monte Lussari). 
Zasneževanje je nujno
Opozori pa nas, kako pomembno je imeti opremo za zasneževanje smučišč, saj je za dobro smučarsko sezono treba dovolj zgodaj zagotoviti sneg – če zanj ne poskrbi narava, ga je pač treba narediti in s tem zagotoviti začetek sezone. Tudi zato bo treba v opremo za zasneževanje precej vlagati, da bo smučišče na Kaninu vsaj deloma pokrito, predvsem povezovalna proga do italijanske strani. Če namreč snega med božično-novoletnimi prazniki ni, smučišče ne more obratovati, kar pomeni velik izpad prihodka v zimski turistični sezoni. Tako rekoč celotna turistična infrastruktura je tesno povezana s ponudniki prenočišč – tu sta dva glavna hotela v Bovcu (hotel Alp in hotel Kanin, ki ga ta čas obnavljajo), nekaj manjših hotelov, penzionov in zasebnih ponudnikov sob, pri čemer ne smemo pozabiti na kampe, ki jih je v bovški občini kar precej in so poleti zelo dobro zasedeni. Letošnje poletje je, kar zadeva prenočišča za turiste, tako rekoč že oddano. A treba je iti v korak s časom, nikoli ni mogoče zaspati na lovorikah. Če v zimskem času žičnica služi za transport smučarjev, pa v poletnem času privablja pohodnike, ki želijo pridobiti nekaj časa na izletu v visokogorje. Želijo pa si, da bi žičnica delovala hitreje, saj je do končne postaje pol ure vožnje, velikokrat pa hitrejše delovanje žičnice ovira veter.
Tri leta brez žičnice
A četudi se občina ne more pritoževati nad turističnim obiskom, pa ne moremo mimo tega, da je januarja leta 2013 v Bovcu prišlo do nesreče, saj se je snela jeklena vrv žičnice, dve gondoli sta padli na tla. K sreči ni bilo žrtev, a bolj boli to, da je žičnica po nesreči obstala kar za dobra tri leta, do decembra 2016, kar je pomenilo zelo hud udarec za turizem na Bovškem, kjer je bila zunaj poletne sezone tako rekoč suša. Očitno so k temu pripomogli tako lokalna nesoglasja kot neodzivnost države. Kot nas opozori Krivec, bi se dalo žičnico takoj po okvari spet zagnati z dokaj nizkimi stroški, a po letu dni zapadejo vsa dovoljenja in takrat se je treba projekta lotiti tako, kakor bi začeli graditi povsem novo žičnico. In stroški graditve niso majhni – samo veliko kolo, ki poganja jekleno vrv, stane sedemdeset tisoč evrov. Brez montaže. In žičnico je treba ves čas varnostno preverjati, jo na nekaj let tudi obnavljati. V zvezi s tem je res veliko papirologije, a varnost je pač na prvem mestu. Če je nesreča v Bovcu minila brez smrtnih žrtev, pa se je januarja 1992 zgodila podobna nesreča na Mokrinah v Avstriji (Nassfeld), kjer se je vrv sedežnice snela, življenje pa so izgubili štirje slovenski smučarji.
Kmalu čarter do Benetk
Naša naslednja postaja je bovško letališče, ob katerem je bilo parkiranih več avtobusov in avtodomov. Zgrajeno je bilo že po prvi svetovni vojni, ob njem pa je danes reševalni center, v katerem so prostori za gasilce, civilno zaščito, gorske reševalce in radioamaterje. Kot pravi Danijel Krivec, se na to območje žal ni hotela preseliti policija, ko je po potresu leta 1998 zgradila nov objekt. A v veliko zadoščenje jim je, da so na noge postavili novo elitno enoto gasilcev za gašenje v visokogorju, imenovano »Gamsi«. Gre za posebej usposobljene gasilce, ki so bovška posebnost, saj mora celotna občina ves čas zagotavljati reševanje v gorskem svetu. Problem pa je, ker helikopterji, ki jih za gašenje daje na razpolago Slovenska vojska, niso vedno na voljo, zato razmišljajo o uvedbi gašenja z letalom tipa pilatus, ki bi vzletalo z bovškega letališča. Slednje postaja pomembna točka tudi za turizem – ne samo za panoramske lete, ampak tudi zaradi prihodnje čarterske povezave z Benetkami in Istro, pri čemer cena s poletom dvajsetsedežnega letala ne bi bila bistveno večja od prevoza z minibusom na isti razdalji. Razlog, da taki poleti niso več tako dragi, je tudi v tem, da letalom ni treba več obvezno pristajati na matičnem letališču, zaradi česar odpadejo dajatve in birokracija. Prav prek letalskega prometa bo Bovec v prihodnje bolje povezan s svetom. V nadaljevanju nam je Danijel Krivec povedal marsikaj o reševanju v Logu pod Mangartom. Tudi pretresljivo zgodbo o tem, kako je srečno naključje rešilo policista, ki je bil hkrati tudi gasilec in je odšel opravljat dežurstvo v okviru aktivnosti gasilskega društva. Hišo, v kateri je stanoval, pa je odnesel plaz. Po besedah poslanca je tedaj edino poveljnik lokalne civilne zaščite lahko dal dovolilnico za dostop na prizadeto območje, pa četudi je tja odšel sam predsednik republike. 
Neokrnjena narava v Lepeni
Naša zadnja postaja je kamp Klin v Lepeni, prizorišče vsakoletnega tabora SDS. V neposredni bližini je precej nenavadna kapelica, ki jo je postavil na Dunaju živeči slovenski duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec z zanimivimi umetniškimi postavitvami. Vsakoletno odprtje tabora poteka na bovškem letališču, ki je dovolj veliko za veliko število ljudi, sicer pa je tabor v Lepeni. V kampu je bilo ob našem obisku kar nekaj kamperjev pa tudi motoristov. Osrednji objekt je penzion, kjer je mogoče naročiti hrano. »Gazda« Jože nam je ob obisku pripravil kosilo – soško postrv in jagenjčka. Možnosti za preživljanje prostega časa je veliko: pohodništvo, kolesarjenje, kajak, kanu, rafting in še kaj, vse to v objemu neokrnjene narave, kjer se Lepenščica izliva v Sočo. Lepena je v neposredni bližini ceste, ki vodi čez Vršič v Kranjsko Goro. Po kosilu se poslovimo in se odpeljemo v Ljubljano. Sogovorec in gostitelj Danijel Krivec je voženj tja in nazaj že vajen, ekipa Demokracije, ki sva jo sestavljala fotografinja Polona in avtor vrstic, ki jih berete, pa nekoliko manj …
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.)
