Dogodki obujanja spomina na čas, ko je bil slovenski narod dejansko pogumen, ko je bil Maribor zelo pogumen, so potrebni ne samo zaradi spomina, ampak tudi zaradi aktualne situacije.
Na okrogli mizi ob obletnici Pekrskih dogodkov, ki jo je v sredo, 23. maja 2018, v Mariboru pripravilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, je bil uvodni govornik Janez Janša. Njegov nagovor objavljamo v nadaljevanju:
Še posebej pozdravljam tiste, ki ste mogoče takrat 23. maja ali pa 24. maja leta 1991 z orožjem v roki branili učni center Pekre. Vidim nekaj znanih obrazov, tudi vsaj enega, ki je bil takrat v prvi generaciji vojakov, in me veseli, da tudi danes po sedemindvajsetih letih ta spomin ohranjate. Ko sem zjutraj malo pregledoval zapise na omrežjih, sem videl, da je nekdo zapisal, da je pred več kot 200 leti na današnji dan padla Ljubljana, da jo je zavzel Napoleon in kako so dan kasneje francoski vojaki zavzeli Maribor.
Se pravi 23. maj je v zgodovini naših krajev nek poseben datum. Padala so naša mesta. Včasih. Ampak leta 1991 je bilo drugače. Takrat Pekre niso padle, Maribor ni padel in za slovensko osamosvojitev je bil to prvi ključni zgodovinski testni preizkus. Če bi takrat Pekre padle, s slovensko osamosvojitvijo ne bi bilo nič, vse bi se podrlo. To je bil dan, ko sta se nastajajoča slovenska vojska in jugoslovanska armada prvič merili preko puškinih cevi. Hvala Bogu še ni šlo za ognjeni krst, ni spregovorilo orožje, šlo je za merjenje volje, poguma in živcev in Slovenija je takrat zdržala. Če ne bi zdržala, verjemite mi, govorim iz prve roke, bi slovenska politika klonila na celi črti.
Z usposabljanjem prve generacije slovenskih vojakov, prve sestave v miru v slovenski zgodovini nasploh, to ni bila samo prva generacija v mirnodobnem obdobju, bila je prva slovenska generacija v zgodovini nasploh. Usposabljanje te generacije bi se moralo začeti v začetku leta 1991. Slovenci smo namreč glasovali za samostojno Slovenijo že aprila leta 1990, zmagal je Demos s programom suverene Slovenije. Tisti, ki so zagovarjali Slovenijo v Jugoslaviji, so na tistih volitvah izgubili. Demos je potem začel z legitimnostjo ljudstva za sabo uresničevati svoj program.
2. julija leta 1990 je slovenski parlament sprejel deklaracijo o samostojnosti, jeseni istega leta ustavne amandmaje, s katerimi smo prevzeli poveljevanje Teritorialni obrambi popolnoma v slovenske roke in na ta način smo skupaj z akcijo Manevrske strukture narodne zaščite odgovorili na razorožitev slovenske Teritorialne obrambe na sam dan zaprisege prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Uresničevanje slovenske samostojnosti je bilo del programa, ki je zmagal na volitvah že aprila leta 1990. Res pa je, da so bile to splošne volitve, na katerih so stranke nastopale s svojimi programi in tam ni bilo eksplicitno vprašanje da ali ne, se pravi ali ste za, da Slovenija postane samostojna država, je pa Demos na posvetu v Poljčah v začetku novembra leta 1990 sklenil, da to vprašanje ljudstvu neposredno postavi na plebiscitu.
Na tej podlagi je bil potem sprejet zakon, doseženo formalno politično soglasje okoli tega vprašanja in 23. decembra leta 1990 smo odšli na plebiscit. Takrat si je slovenski narod prvič v svoji zgodovini sploh pisal sodbo sam. Demosova vlada se je na to pripravljala. Ključno vprašanje na posvetu v Poljčah je bilo, ali smo sposobni to odločitev tudi uveljaviti. Da to ne bo samo neka operetna zadeva, kot so nam takrat očitali v opoziciji in tudi delali na tem, da bi bila to operetna zadeva.
Takrat smo rekli, decembra tega ni možno ne udejanjiti ne ubraniti, je pa možno čez pol leta. Zato je bil sprejet ta odložni čas in ena od prvih stvari, ki jo je vlada načrtovala, ko so bile te odločitve jasne, je bila vzpostavitev Slovenske vojske, ki bo dokončna preobrazba iz Teritorialne obrambe, ki bo to odločitev zavarovala. Tukaj so se pa začele težave. Tisti, ki so glasovali za zakon o plebiscitu, potem niso glasovali za proračun, v proračunu so bila sredstva za te namene in ker ni bilo sredstev, kljub načrtom, ki so bili, kljub seznamom, ki smo jih imeli, kljub desetisočem nabornikov, ki so čakali, ker jih nismo več pošiljali v JLA izven petega vojaškega območja, usposabljanja nismo mogli pričeti. Proračun je bil sprejet šele konec marca 1991 in šele po tistem smo dobili denar, da pripravimo nekatere ključne stvari. Prva generacija je bila zato vpoklicana 15. maja, ne pa v začetku leta, pa še to v zmanjšanem številu, ker so bila sredstva skromna.
Podobna glasovanja kot za proračun oz. obrambni proračun so bila tudi za zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti, za vse ključne ukrepe za zavarovanje slovenske osamosvojitve. Tukaj je nekaj poslancev s tistega sklica, ki so trpeli ob teh dolgih razpravah in glasovanjih, kjer smo nekatere zakone sprejeli z enim ali dvema glasovoma Demosove večine. Toliko glede politične enotnosti slovenske osamosvojitve,
To je tudi argumentacija tega, kar sem dejal na začetku, da je bilo vse zelo krhko. In če bi pri Pekrah klonili, bi ta krhkost pomenila, da so se stvari prevesile v drugo smer in veliko vprašanje je, kaj bi bilo z razglasitvijo samostojne slovenske države. Še večje vprašanje pa je, če bi to lahko potem ubranili. To, da so branilci Peker zdržali, to, da je vlada takrat zdržala, to, da je Maribor vstal v podporo prvi generaciji, to je bilo takrat odločilno. Ostajajo ob teh dogodkih še nekatera nepojasnjena poglavja in vprašanja, na katera smo iskali odgovore skoraj že tri desetletja pa še vedno ne vemo za nekatere stvari.
Eno od teh odprtih vprašanj je, zakaj je nekdo ukazal, da se izpred Mestne občine Maribor umakne zavarovanje, kar je omogočilo, da je potem JLA ugrabila poveljnika pokrajine in njegovega spremljevalca in povzročila novo dramo, ker je šlo spet za vojno živcev in je bilo potrebno veliko naporov, da smo to izenačili z blokado vojašnic z izklopom elektrike, vode in tako naprej.
Tega ukaza ni dala JLA, tega ukaza ni dala koordinacijska skupina, ni ga dalo ministrstvo za obrambno, ni ga dal republiški štab TO, ni ga dalo ministrstvo za notranje zadeve. Ta ukaz je dal nekdo iz podzemlja preko takratne županje Maribora. To se ni nikoli razčistilo, vsi so umolknili, ampak igrala se je dvojna igra, ki bi nas lahko veliko stala.
Predvsem zaradi poguma Mariborčanov takrat, ki so vstali, se to ni zgodilo. Tudi zaradi vlade, ki ni klonila, ampak če vlada nima podpore ljudstva, potem v takih situacijah lahko delaš karkoli pa ti to enostavno nič ne pomaga. Kasneje smo pridobili nekaj korespondence med poveljstvi JLA, tudi nekaj njihovih analiz o takratni situaciji in je bilo zelo zanimivo, kako so v jugoslovanskem generalštabu te provokacije načrtovali tisti, ki so potem načrtovali in izvedli tudi ugrabitev poveljnika regijskega štaba TO, kako so ocenjevali situacijo v Mariboru.
V njihovih ocenah je pisalo, da je Maribor jugoslovansko mesto, da je to mesto delavskega razreda, ki bo podprl akcijo JLA, da Demos tam nima nobene podpore, da gre za neko okolje, ki je v bistvu proti odcepitvi od Jugoslavije in tako naprej. Potem pa so se zgodili protesti, spontana podpora pred centrom za usposabljanje in vse te analize so se razblinile v nič. Zanimivo je, da je JLA delala te ocene na podlagi informacij od virov iz Slovenije, iz svojih krogov, slovenskih krogov, ki so v tistih časih sodelovali z Beogradom.
Še enkrat. To, kar se je zgodilo 23. maja 1991 v Mariboru, je bilo prvo resno merjenje moči med Slovenijo in Beogradom. V javnosti je takrat sicer obveljalo neko prepričanje, ki so ga naši mediji, še posebej takratne izdaje časopisa Večer, širili okoli, češ da je Slovenija tukaj izgubila, popustila, vrniti smo morali oklepnike iz Tama in tako naprej. Spomnim se enega komentarja v Večeru, ki se je takrat norčeval iz slovenske Teritorialne obrambe, ampak vzdušje med ljudmi je bilo popolnoma drugačno.
Tudi Demosova vlada je dobivala pisma od takratnega predsednika LDS Jožefa Školča, to pismo je bilo naslovljeno na predsednika predsedstva, na vlado, predvsem pa je zahteval od predsednika predsedstva, da takoj ukine učne centre v Pekrah in na Igu, da je treba obuditi tiste zamisli iz t.i. deklaracije za mir, kjer je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske. Ko je bila Slovenija dejansko napadena na polni črti, ob razglasitvi samostojne države, so tisti ljudje podpisovali peticijo proti Demosovi vladi, češ da je Demosova vlada kriva za agresijo in tako naprej. Kdor želi podrobnosti o tem, naj si prebere Slivnikovo knjigo Kučanov klan, kjer je to podrobno opisano.
Danes se nismo zbrali zato, zbrali smo se zato, da obudimo spomin na tiste čase, ko je pogum Štajercev, predvsem Mariborčanov, rešil situacijo, da se poklonimo spominu prve žrtve v obrambi Slovenije Josefu Simčiku in da se še enkrat zavemo, da tudi v teh časih vsaka resna država potrebuje lastne obrambe sile, potrebuje obrambo, potrebuje aparat, ki bo skrbel za našo varnost, ker so pač razmere takšne, kljub temu, da smo v prejšnjih letih verjeli, da se mogoče vse premika v okolje, kjer bo taka potreba minimalna, zdaj vidimo, da temu ni tako, grožnje obstajajo, so večje, kot so bile pred desetimi leti in tudi zaradi tega so takšni dogodki obujanja spomina na čas, ko je bil slovenski narod dejansko pogumen, ko je bil Maribor zelo pogumen, potrebni, ne samo zaradi spomina, ampak tudi zaradi aktualne situacije.
