Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Levica je od nekdaj pridobivala volivce oz. upravičevala nasilne revolucije s potrebo po pravičnosti, ki naj je desnica ne bi bila zmožna zagotoviti. Danes smo priča vzponu radikalne levice, ki spet grmi o pravičnosti. V prispevku pojasnjujemo, da je sodobna radikalna levica s fiksno idejo o pravičnosti idejno zavozila bolj, kot so zavozili levičarji kadarkoli v preteklosti.
Z idejo radikalne levice o odpravi socialne nepravičnosti ni samo po sebi nič narobe, ker socialna nepravičnost obstaja in je dobro, da si jo prizadevamo odpraviti. Človek je bitje, ki se uči vse življenje, in ves čas so potrebne spremembe, ki korigirajo socialne sisteme. Brez teh korekcij ne bi bilo napredka in z njim boljšega življenja vseh ljudi. Ključna razlika med desnico in levico pa je od nekdaj bila v tem, da desničarji potreb po spremembah niso obešali na veliki zvon ter so spremembe v družbi uvajali zelo postopno, počasi in budno opazovali njihove (dobre ali slabe) posledice, medtem ko je modus operandi levičarjev tak, da zahtevajo velike in korenite spremembe takoj, brezglavo in brez razmisleka o njihovih posledicah. Ko pride na oblast levica (z volitvami ali nasilno), se prej ali slej zgodi, da njihove politike doživijo velike težave ali celo katastrofe, s katerimi se mora potem ukvarjati politično bistveno bolj preudarna in previdna desnica.
V postmodernizmu »resnica« ne obstaja
Vsaka človeška družba je bila od nekdaj ustvarjena tako, da so v njej obstajali narativi oz. »resnice«. Njihov namen je osmišljanje posameznikovega sveta in imajo ključni pomen pri oblikovanju skupne družbene realnosti. Primer tovrstne »resnice« je ta, da je demokracija najbolj humana politična ureditev, ali pa ta, da je tržno gospodarstvo ekonomski sistem, ki udeležencem prinaša najvišjo mogočo stopnjo blaginje. Če obstajajo v družbi, kulturi oz. civilizaciji splošno sprejete »resnice«, imajo posamezniki v nekem družbenem, kulturnem oz. civilizacijskem okolju možnost, da delujejo v skladu s temi »resnicami«, ki jih funkcionalno omejujejo, da ne povzročijo družbenega, kulturnega oz. civilizacijskega kaosa, ki bi se razvil na podlagi njihovega nebrzdanega egoizma. Posamezniki, ki posvojijo te »resnice« (in posvojijo jih že s tem, ker so pripadniki družbe, kulture oz. civilizacije), se trudijo izboljšati sebe in družbo, kulturo oz. civilizacijo. Taka ureditev je funkcionalna in deluje v splošno dobro. Ključnega pomena je, da je v taki ureditvi moč pod nadzorom in ni vsemogočna, saj je omejena s temi »resnicami«. Posledično je tudi oblast omejena z močjo in se mora zadrževati, da moči ne uporabi despotsko. »Resnica« v despotizmu pa je takšna, da morajo biti vsi podložni despotu, ki je lahko posameznik ali družbena skupina. V pogojih despotizma za napredek družbe, kulture oz. civilizacije zato skoraj ni prostora, saj je »resnica« disfunkcionalna, ker je večini ljudi sovražna.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
