Piše: dr. Štefan Šumah
Trideset dni do specialista in 30.000 stanovanj v razmeroma kratkem času. Dve največji laži Socialnih demokratov ali – pravilneje − socialistov pred volitvami.
O zdravstvu se dnevno razpravlja, o stanovanjih pa malo manj. Tako sem po naključju pred kratkim v eni od TV-oddaj slišal komentar, da država že 30 let krši 78. člen Ustave RS (primerno stanovanje), ker ne zagotavlja ljudem ustreznih stanovanj. Sicer se ne spomnim natančno, kdo je izrekel to norost in s tem pokazal svojo »socialistično razumevanje ustave«. Drugače kot norost temu ne morem reči. V ustavi jasno piše, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Besede »ustvarja možnosti« in »lahko« so pomembne! To pomeni, da mora država skozi zakone dopustiti primerno graditev, ustrezno infrastrukturo in zagotoviti konkurenco na trgu stanovanj, ne pa stanovanj graditi!
Člani Levice in SD radi vlačijo na dan mit, kako se je v socializmu gradilo in kako so uspešno reševali stanovanjske probleme. In pri tem se socialističnim nostalgikom, ki se takrat sploh še rodili niso, kar orosijo oči: »Ja, takrat so bili zlati časi. Tudi delavci so lahko gradili hiše, mladi so dobili stanovanja. Nihče ni imel nerešenega stanovanjskega problema. To so res bili zlati časi.«
Pa so bili ti časi res tako zlati ali pa so bili zlati samo za nekatere, za manjšino? Za večino so bili bolj železni kot zlati. Seveda so se gradili tako zasebne hiše kot stanovanja. A kako? Oblast je zaradi socialnega miru črnograditeljem gledala skozi prste, črna borza gradbenega materiala je cvetela, zidarji pa so v službi bolj kot ne počivali, da so lahko popoldne prodajali svoje znanje zasebnim graditeljem … Korupcija je bila vprogramirana v sistem socializma. In čeprav ni bilo nič, se je dalo dobiti vse. Za pravo ceno. Sistemskega pristopa ni bilo in vsak se je pač znašel po svoje. Eni bolj in drugi manj. Ta, ki se je znašel bolj in je imel voljo ter nekaj znanja, veliko sorodnikov in prijateljev, si je v nekaj letih lahko zgradil hišo, ta, ki pa se ni znašel, je pač čakal, da se ga v podjetju usmilijo in mu dodelijo službeno stanovanje. Do konca graditve hiše ali do vselitve v službeno stanovanje pa se je družina stiskala nekje pri starših ali kot podnajemnik pri teh, ki so si že zgradili hišo.
Ti, ki pa so čakali na ključe službenega stanovanja v podjetju, so bili na čakalnih listah in tu se je pojavila etnokorupcija. Večje stanovanjske gradnje so se začele šele po sedemdesetem letu, in to ne zaradi Slovencev, pač pa zaradi priseljencev iz drugih republik, ki so bili pravzaprav ekonomski imigranti. In ti priseljenci so sistem čakalnih vrst naštudirali do potankosti. Ko so prišli v Slovenijo, so za začetek prebivali v samskem domu, nato so si našli kakšno sobo, pogosto tudi brez tekoče vode, vlažno, plesnivo … nato so v Slovenijo preselili vso družino in se prijavili v čakalno vrsto v podjetju. Ko so se ocenjevale bivalne razmere, so seveda glede na slabe bivalne razmere pridobili največ točk in avtomatsko prišli na vrh čakalnih list. Tako so razmeroma hitro dobili stanovanje. Drugorazredni Slovenci pa so se pogosto prav zaradi tega še naprej stiskali pri starših ali v podnajemniških stanovanjih ali pa so preprosto obupali in začeli graditi hišo na prej omenjeni način.
In sedaj bi z različnimi davki želeli ti, ki odločajo, graditi nova stanovanja. Kje? Očitno predvsem v Ljubljani. Za koga? Predvsem za lastne volivce, za politkolesariat, za »kulturniško« elito, za ekonomske migrante iz drugih republik. Jaz tebi stanovanje, ti meni do smrti glas na volitvah.
Graditev stanovanj ni naloga države, kot razlagajo in obljubljajo socialisti. Tudi pri graditvi stanovanj gre za prosto gospodarsko pobudo (74. člen ustave), trg (ponudba/povpraševanje) določa cene. Je pa seveda naloga države, da preprečuje špekulacije na trgu in omogoča gradnje, ne pa da (glede na to, da je Slovenija zelo redko poseljena država) z različnimi neživljenjskimi predpisi in birokracijo graditev dobesedno onemogoča.
