Piše: Franc Bešter
Opazil sem, da je v zadnjem času levica ponovno lansirala v medije idejo o krepitvi vzgoje v šoli oz.: vloga šole bi morala biti pri tem večja. Nedvomno gre pri tem tudi za odraz razpadanja šolskega podsistema, ki se kaže tudi v hudi kadrovski krizi (pomanjkanje učiteljev, ki bežijo iz tega poklica, ki se ne odločajo zanj). In tudi glede tega so v medije lansirali neko polresnico, zavajanje, da ne rečem laž: da so tega krive predvsem (pre)nizke plače. Ne, glavni vzrok je v nemogočih pogojih dela, z razpuščeno »mularijo«. Sicer so te stvari splošno znane: da je sodobni učitelj postal žrtev šolskega sistema in razvajenih otročajev. A v medijih o tem skoraj ni govora, in ta molk (prikrivanje resnice) bi pravzaprav morali imeti za neke vrste (kar veliko) laž.
Zdaj naj bi hudo krizo šole reševali s tem, da bi okrepili njeno vzgojno vlogo (takšno krizno stanje naj bi bilo posledica ne-vzgoje), ki naj bi bila ključna, vloga družine naj ne bi bila tako pomembna. Zmota (ali pa namerno zavajanje)! Družina je pri vzgoji odločilna, in te njene vloge nič ne more nadomestiti. Zanikanje le-tega vidim kot posledico namere, da se tradicionalna družina odpravi, če zanikamo njeno vzgojno vlogo, s tem ona postane manj pomembna ali celo nepotrebna. Njeno vlogo naj bi prevzela šole, a če pogledamo dejavnike vzgoje v njej, se lahko samo zgrozimo.
Vzgoja: tu se pojavi dvoje ključnih vprašanj. Vzgoja ZA KAJ in NA KAKŠEN NAČIN? Vzgoja za vrednote: za kakšne, katere? Ali so v današnji družbi sploh še cenjene tradicionalne vrednote kot poštenost, delavnost, resnicoljubnost? Ne, in sodobni svet je izgubil vse duhovne vrednote. In na kakšen način naj bi učitelj vzgajal, če mnogo otrok izhaja iz neurejenih in razbitih družin, ki niso dale prave vzgojne podlage, če je večina otrok vzgojenih permisivno (razvajenih), kar odpira vrata številnim negativnostim. In če smo učitelju odvzeli vso avtoriteto.
Na področju pedagogike se že od pamtiveka govori o »učno-vzgojnem procesu«. Se pravi, izobraževanje in vzgoja – oboje je neločljivo povezano, kar je razumljivo, saj vsaka učna snov deluje tudi vzgojno, in učitelj ne more poučevati, če obenem tudi ne vzgaja. Red v razredu, vzgojeni učenci: to je podlaga za učni uspeh. Kar pa še zlasti prihaja do izraza v sodobnih šolah, ko je največji problem te šole, ustvariti in vzdrževati nek red v razredu – učitelj mora večino napora vlagati v to! Zato je logično, da je v današnji šoli dober učitelj – vzgojitelj tisti, ki ima red, čim več reda ali vsaj nekaj reda. Da smo prišli do takšnega stanja, je seveda veliko vzrokov. Kot glavnega vidim v zavoženi (razvajajoči) vzgoji v družinah. Posledica dejstva, da se otroci staršem SMILIJO, to pa vidim kot posledico negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo. Posledica teh učinkov je izguba smisla (zaradi racionalizma, materializma), izguba smisla življenja, trpljenja, izguba stika z Metafizičnim, posledica česar je velika odtujenost. Posledica je kriza okolja, negotova prihodnost, tudi zaradi uničujočih orožij. Starši seveda svoje otroke crkljajo v trdnem prepričanju, da jih bodo s tem osrečili, a s tem dosežejo nekaj ravno nasprotnega: spravijo jih v nesrečo, ker jih potisnejo v notranjo temo, ki jo povzroči materializem. Permisivnost: vse-dovoljenost. Taka vzgoja vodi v nemoralno ponašanje sodobne mladine, kar silno otežuje poučevanje. Posledica je dokaj porazno stanje, kar se tiče znanja. Izguba etičnih temeljev, moralna kriza družbe: posledica so številne neurejene in razbite družine, otroci iz njih prizadeti in nesrečni, posledica je med drugim njihova agresivnost, destruktivno ponašanje, zaradi vsega pa potem najbolj »nasrkajo« učitelji. Seveda se tu v detajle te obširne in težke problematike (v pedagogiko, didaktiko) ne morem spuščati, če so misleci o tem pisali debele knjige, dokaj globoko je o tem razmišljal Rosseau, ki je med drugim izjavil: »Otrok je po naravi dober, človek pa vse pokvari, zato je najboljša vzgoja tista, ki nič ne vzgaja«.
Toda – ali je to res? Kot pedagog nisem bil posebno uspešen (zaradi prej opisanega – dober je tisti, ki zna držati red), a v letih, kar sem bil, sem lahko marsikaj (na otrokih, ki še ne znajo igrati) pazljivo preučil. In ni težko opaziti, da otrok seveda ni »po naravi dober«, nagnjen je k zlu (kot mi vsi), ki ga je povsod okoli njega veliko in je privlačno, pokvarjenost se razrašča v njem, za številne bi dal roko v ogenj, da so padli pod vpliv satana. Izvor številnih problemov je seveda ravno crkljajoča vzgoja v družinah, ki je izvor šibke volje in vse-dovoljenosti, kar seveda odpira vrata »knezu teme«. Ona je tudi podlaga za materializem, kar povzroča življenje njihovih duš v temi in nasploh njihovo duhovno krizo. Ta njihova velika odtujenost je tudi eden glavnih vzrokov za vedno več nasilja po šolah.
A ta rosseaujevski, razsvetljenski pogled na (nedolžnega) otroka ostaja, pozna se tako pri vzgoji v družini kot v (za moje pojme povsem zavoženem) šolskem sistemu, ki poudarja predvsem pravice otroka. Vse skupaj rezultira v današnje stanje, kateremu smo priča: če je kaj narobe, otrok doma ni tepen (kot nekoč), nasprotno, starši pridejo nad učitelja, če je treba z advokatom, in ker sistem otroka ščiti, je kaznovana šola, ne on.
Sicer pa, znano je, kaj dandanes najbolj »vzgaja« mladino: mali zasloni. In znano je tudi, katere vsebine so pri tem najbolj vplivne: pornografske. Sicer pa starši za vzgojo nimajo kaj dosti časa, po težki službi, ki traja od 6h do 18h, tudi ne energije, zato se danes pravzaprav uresničuje Rosseaujeva ideja o »vzgoji, ki nič ne vzgaja«. A vzgoja ostaja: vzgajajo jih vrstniki, ulica, svet moralnega razkroja. In seveda digitalna tehnika: tisti, ki dajejo določene vsebine na splet, dobro vedo, zakaj. Jasno je namreč, da liberalizem na spolnem področju vodi v odpad od vere (krščanstva) in da to uničuje tradicionalno družino. Po mojem so za vsem skupaj globalisti.
Če tako pregledamo vsaj nekatere (glavne) dejavnike, ki krojijo pogoje dela v sodobni šoli, ni težko razumeti, zakaj so razmere v njej postale nevzdržne in zakaj je v njej (zlasti v osnovni) prišlo do tako velike kadrovske stiske. Postavlja se vprašanje, zakaj ne naredimo konec tako škodljivi permisivni vzgoji v družini, zakaj ne spremenimo hiperpermisivnega šolskega sistema, ne povrnemo nekdanjega ugleda učitelju, zakaj se po medijih ta težka problematika prikriva, izkrivlja, sprevrača, pometa pod preprogo… . Mislim, da odgovora ni težko najti: šola je področje boja za Oblast, zato naj proizvaja »material«, ki bo vodljiv, ki se ga bo dalo medijsko manipulirati.
Oblast: za tako strahotno ceno?!!
