Piše: Blagovest.si
Ko se začne približevati zaključek cerkvenega leta in s tem začetek novega, se tudi božja beseda v dnevni liturgiji vse bolj dotika poslednjih reči. O tem, kaj nas čaka ob koncu časov in kakšna bodo znamenja, da je ta čas blizu. In v prvem delu adventnega časa se ta tema nadaljuje, saj nas ta čas opominja na pripravljenost na ponovni Jezusov prihod.
In ko božjo besedo tega časa povežemo z aktualnimi dogodki po svetu, nam pogosto pred oči prihajajo slike še temnejših, še bolj pošastnih dogodkov. Češ kaj vse nas še čaka, da je vse to le začetek, kar se sedaj dogaja. In da ima vso dogajanje sedanjega časa tipične značilnosti poslednjih časov, kot jih je opisal Jezus – kot še nikdar doslej. In to vse do tretje svetovne vojne, globalnega jedrskega spopada in strahotnih naravnih nesreč. In vse to naj bi bilo del vnaprej zakoličene usode, pardon, Božjega načrta, ki ga ni mogoče spremeniti.
In seveda ni mogoče ob tem spregledati zelo podobnega obnašanja posvetnih medijev, ki vsako leto v tem času kar tekmujejo med seboj, kateri bo prinesel bolj vroče napovedi že pokojne Babe Vange, vidkinje, ki je komunicirala z demoni (to dejstvo vam bodo zamolčali). A večja težava je v tem, da imamo tudi med zagretimi katoličani primerke, ki spominjajo na Babo Vango. Pa s tem ne mislim samo na tiste, ki ne glede na vsa dosedanja razkritja še naprej svojo vero gradijo na t. i. Knjigi resnice (in ne denimo na Svetem pismu, ki je pravzaprav edina prava knjiga resnice).
Če pogosto beremo Sveto pismo, bomo naleteli na Jezusove pozive, naj se ne vznemirjamo. »Vaše srce naj se ne vznemirja.« (Jn 14,1; prim. Jn 14, 27) Pa tudi na napoved novega neba in nove zemlje, pa novega Jeruzalema, podobe prihodnjega poveličanega stvarstva (prim. Raz 21, 1-2, Iz 65, 17). Ali kot pravi Razodetje: »Glej, vse delam novo.« (Raz 21, 5) Stavek »Ne bojte se!« se v Svetem pismu pojavi 365-krat. Mesto Ninive prav tako ni bilo razdejano, ker so se prebivalci spokorili (prim. Jon 3, 10). In navsezadnje je Jezus napovedal razdejanje templja (prim. Mt 24, 2), ki se je zgodilo kakih 40 let po koncu njegovega zemeljskega življenja. In takrat so mnogi mislili, da bo nastopil konec sveta. Tako kot so kasneje, ob množičnih pojavih kuge, razmišljali mnogi Evropejci. In podobno razmišljali pred dvema letoma, ko se je precejšen del katoličanov bolj kot z duhovno borbo z epidemijo ukvarjal z gojenjem strahu pred tistimi, ki nam menda vsiljujejo cepiva. In kot vemo, strah ni dober svetovalec. Predvsem v času, ko je lahko zaradi razvoja tehnike (youtube, družbena omrežja) že vsakdo neke vrste duhovni učitelj in/ali prerok. In smo tako rekoč bombardirani s sporočili raznih »influenserjev«, da je »uradna« smer Cerkve krivoverska, medtem ko so sami kakor pravoverni.
In sedanji papež Frančišek? V tem koledarskem letu je obeležil deseto obletnico izvolitve za papeža. Zdržal je. Mnoge njegove poteze so morda nenavadne, nekatera stališča težko razložljiva. Vendar lahko rečemo samo eno: daleč od tega, da bi bil antikrist, za kar so ga nekateri razglašali od začetka. Pred dnevi je namreč vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin dokončno zaloputnil vrata znanilcem novega »krščanstva« iz nemške Sinodalne poti, ki niso skrivali težnje po spremembi nauka o istospolni usmerjenosti ter uvedbe ženskega duhovništva. Tista prava sinodalna pot se trenutno dogaja na ravni vesoljne Cerkve, a določena vprašanja pač niso stvar sinode in jih ne more spremeniti niti papež. Ker so del razodetja oz. Božjega prava. Navsezadnje je to večkrat prepričljivo pojasnil tudi Frančiškov predhodnik Benedikt XVI.
Več preberite TUKAJ
