Piše: Gašper Blažič
Uroš Lipušček (1947) je v slovenskem medijskem svetu znano ime, saj ga večina javnosti pozna kot nekdanjega dolgoletnega dopisnika RTV Slovenija iz New Yorka, kar pomeni, da velja za poznavalca zunanje politike in mednarodnega političnega dogajanja.
Po diplomi na FSPN (danes FDV) se je leta 1970 zaposlil na tedanji RTV Ljubljana (danes RTV Slovenija) kot novinar in komentator za države v razvoju, neuvrščenosti in protikolonialno politiko Bližnjega vzhoda, poroča Wikipedia. Bil je poročevalec z vrhovnih srečanj Gibanja neuvrščenih ter tudi novinarski spremljevalec na obiskih jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza-Tita v tujini. Po iranski revoluciji leta 1979 je večkrat potoval v Iran in se od tam oglašal, članke pa je pošiljal tudi v številne tedanje osrednje jugoslovanske tiskane medije. S podiplomskim študijem je nadaljeval na FDV in leta 1984 tam magistriral pod mentorstvom dr. Zdenka Roterja (zasliševalca duhovnikov v času Ozne ter kasneje svetovalca zadnjega partijskega voditelja Milana Kučana, ko je postal prvi predsednik samostojne Slovenije), leta 2003 pa je na isti fakulteti doktoriral pod mentorstvom dr. Rudija Rizmana (in dr. Igorja Lukšiča) in sicer o vprašanju slovenske državnosti v luči ameriške zunanje politike v obdobju med leti 1914 in 1920.
Leta 2002 je bil zaradi poskusa cenzure prisiljen k odstopu
Dopisnik iz New Yorka je postal po slovenski osamosvojitvi (pred tem je bil urednik na informativnem programu TVS), ko je tam nasledil Mitjo Meršola (kasnejšega urednika Dela in nato poslanca Jankovićeve Pozitivne Slovenije) in tam preživel praktično vsa devetdeseta leta, čeprav je vmes, leta 1996, kandidiral tudi za generalnega direktorja RTV Slovenija. Po letu 2000 se je vrnil v informativni program na TV Slovenija, kjer je postal odgovorni urednik, in se dokaj hitro zapletel v zanke »depolitizacije«, saj je leta 2002 s cenzuro preprečil objavo prispevka o nakupu vladnega letala falcon. Zaradi tega dejanja ga je okoli 60 novinarjev iz informativnega ter izobraževalnega programa pozvalo k odstopu. Lipušček se je tako umaknil s položaja. Zanimivo je, da mu je ne glede na mnenje novinarjev tedanji »Kocijančičev« Svet RTVS izrekel zaupnico. Dan po odstopu Uroša Lipuščka z mesta odgovornega urednika informativnega programa RTV Slovenija pa je odstopil tudi urednik dnevno-informativnega programa Jure Pengov. A očitno so bili standardi delovanja medijske svobode v tistem času vseeno precej višji kot danes na »depolitizirani« RTV Slovenija, saj so bili novinarji v tistem času občutljivi na cenzuro, ne glede na to, da je bilo tistih, ki so bili politično blizu tranzicijsko-levičarskim vladam, že takrat »jebeno več«, če uporabimo znano sintagmo osrednjega ustvarjalca oddaje Studio City.
Ko smo že pri vladnem letalu falcon, zaradi katerega sta »odletela« Lipušček in (že pokojni) Pengov: nakup letala te znamke je načrtovala zadnja vlada Janeza Drnovška, pri kateri je funkcijo generalnega sekretarja opravljal Mirko Bandelj, tisti notranji minister, ki ga je leta 1999 odnesla afera Vič-Holmec. Prav Bandelj je tudi vodil postopke nakupe tega letala, ki bi že takrat staro vrtoglavih 33 milijonov evrov. Zato se je vlada pod pritiskom javnosti odločila za nakup nekoliko cenejšega modela. Naslednja vlada pod vodstvom Antona Ropa se je letalo odločila najprej »prizemljiti« v Združenih državah Amerike, od koder je odletelo šele leta 2009, torej šele v času vlade Boruta Pahorja, sprva na drago popravilo v Švico, kasneje pa je vendarle pristalo na ljubljanskem letališču. Večkrat so ga skušali celo prodati (a mu je cena vrtoglavo padla), nato so ga v času vlade Alenke Bratušek prekvalificirali v vojaško letalo, nazadnje pa je »predsedniško« letalo povzročilo nekaj težav sedanji predsednici republike Nataši Pirc Musar, medtem ko se je premier Robert Golob zaradi težav s falconom odločil za drag najem poslovnega letala.
Netanjahu skrajnež, Izrael pa totalitarna država?
A vrnimo se k Lipuščku, ki je po nekaterih podatkih tudi rektor univerze AAB v Prištini in je bil celo po uradni upokojitvi nekaj časa dopisnik s Kitajske, a se je bil primoran vrniti zaradi ostrih protikoronskih ukrepov v tej državi. Ne glede na to, da sicer velja za poznavalca zunanje politike, ne more tajiti svojih »neuvrščenih« korenin, kar je dokazal tudi v nedavnem intervjuju na pomurski televiziji AS (TUKAJ), ko je pokazal odkrit odpor tako proti ZDA kot tudi proti Izraelu ter proti Zahodu. Kot trdi, so v ZDA na oblasti »jastrebi« (karkoli že to pomeni, realno gledano je sedanji ameriški predsednik Joe Biden šibka figura!, op. ur.), saj v tej državi obstaja močan židovski lobi, zato ZDA pomaga Izraelu, ki je po Lipuščkovem mnenju totalitarna država, premier Benjamin Netanjahu pa skrajnež, ki si z vojno kupuje čas, da mu ne bi bilo treba stopiti pred sodišče. Po Lipuščkovem mnenju so Palestinci, sploh tisti v Gazi, najbolj zatiran narod na svetu, v Gazi živijo v skrajno nemogočih razmerah, vendar pa Gaze ne smejo nikakor zapustiti. Napad Hamasa, ki naj bi nastal kot ameriški produkt za oslabitev Arafatove Palestinske osvobodilne organizacije, pa je bil dejansko sprovociran, Izrael ga je potreboval tako kot so Američani potrebovali japonski napad na Pearl Harbor za vstop v drugo svetovno vojno, čeprav je javno mnenje temu nasprotovalo – tako Lipušček. Tako se dogaja »dokončna rešitev palestinskega vprašanja«, če povzamemo gostova stališča.
Slednji je sicer komentiral tudi vojno v Ukrajini, ki je po njegovo nedemokratična država, pri čemer je našteval, katere ustavne pravice je že suspendiral ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, seveda pa je »pozabil« omeniti »demokratičnost« Putinove Rusije, ki bi po njegovo lahko postala zmagovalka vojne v Ukrajini, slednja pa je tako rekoč že odpisana. Po Lipuščkovem prepričanju pa miru na svetu in v Evropi ne bo, dokler se ne bomo začeli pogovarjati z Rusijo. Sicer nam lahko grozi tudi atomska katastrofa. In tudi vojna v Ukrajini naj bi bila izzvana že s tem, ko je bila pred desetimi leti nasilno odstavljena zakonita ukrajinska vlada pod vodstvom Viktorja Janukoviča.
No, za povrh pa je Lipušček pozval slovensko javnost, naj se prihodnje leto “modro” odloči na evropskih volitvah – verjetno v smer, da bi politika EU postala bolj naklonjena Palestincem in Rusiji. Torej, smer “neuvrščenih” iz časa SFRJ in zmerna prosovjetska usmeritev.
Bo Lipušček ideolog »friziranja« javnega mnenja?
Seveda ima Lipušček pravico do svojega mnenja, a temu morda še najbolj ploskajo skrajneži iz stranke Levica, ki morda edini »ne trobijo v isti rog« z zvezo Nato, vendar pa so sami privrženci avtoritarnih režimov po svetu. Kot pravijo naši viri, pa se utegne Lipušček ali kateri od njegovih somišljenikov pojaviti tudi v osrednjih medijih z namenom »frizirati« javno mnenje, ki naj bi bilo v Sloveniji še vedno premalo propalestinsko usmerjeno. Kot smo že opozarjali na našem portalu, je »fake news«, ki ga skozi svoje kanale v najbolj vplivne svetovne medije izvaža Hamasov propagandni oddelek, že vplival na večjo podporo demonstracijam v podporo Palestini v evropskih mestih – spomnimo, za 9. november je ponoven shod v podporo Palestini napovedan tudi v Ljubljani.
Očitno pa to ne bo dovolj, kajti sedaj skuša trdo jedro slovenske in globalne levice angažirati čim več svojih »strokovnih« komentatorjev, ki bi javno mnenje obrnili v prid Palestini in poskušali doseči čim večjo notranjo razdeljenost Evrope, s čimer bo že tako šibka Evropska unija še bolj oslabljena. Na drugi strani bo to pomenilo krepitev Rusije, Kitajske, Turčije, Irana in celo Severne Koreje, torej nesvobodnega sveta, in njihovo morebitno zmago proti Zahodu. Med možnostmi, da se evropsko družbo notranje oslabi, je tudi spodbujanje neredov ter finančno oslabitev evropskih držav, ki bodo tako lahko manj vlagale v varnost na primarnem nivoju. Že zdaj so stroški ilegalnih migracij od leta 2015 naprej dosegli več milijard evrov, sprožitev »kulture posilstev« bo to samo še multiplicirala.
