Piše: Zbor za republiko
V Zboru za republiko z zaskrbljenostjo spremljamo odnos uradne slovenske politike do Izraela in njegovih operacij, ki so sledile Hamasovemu terorističnemu napadu, izvedenem 7. oktobra letos. Opažamo namreč, da se v odnosu do Izraela in Palestincev obnavlja tista politična drža, ki je bila značilna za hladnovojno obdobje in čas socialistične Jugoslavije. Za razumevanje tega obdobja se je potrebno ozreti v obdobje nastajanja judovske države po 2. svetovni vojni.
V času nastajanja izraelske države po 2. svetovni vojni je tedanja socialistična Jugoslavija, ki je sledila sovjetskim zunanjepolitičnim smernicam, nasprotovala britanski prevladi na Bližnjem Vzhodu in podpirala priseljevanje Judov v Palestino. Čeprav je v času informbirojevskega spora postala v odnosu do Izraela bolj previdna, je ohranila gospodarske in politične povezave z njim. Zavezništvo z Izraelom pa se je začelo močno krhati po letu 1953, ko so se uredila nesoglasja s Sovjetsko zvezo, ki se je že ob koncu Stalinove dobe usmerila v izrazit antisemitizem. Po njenem zgledu se je tudi Jugoslavija pričela povezovati z Izraelu sovražnimi arabskimi državami, zlasti z Egiptom. Titovo zbližanje z Naserjem, sueška kriza in šestdnevna vojna leta 1967 pa so privedli do popolne prekinitve diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Izraelom, ki jih niso obnovili niti po Titovi smrti. Politika “neuvrščenosti” je okrepila naklonjenost jugoslovanske politike in medijev do t. i. držav v razvoju, ki so bile v veliki meri v konfliktu z razvitim demokratičnim Zahodom.
Novinarji so se do slovenske demokratizacije in osamosvojitve smatrali kot družbenopolitični delavci, ki so sledili uradni ideologiji. Med novinarji je bilo tedaj več kot 80% članov vladajoče Zveze komunistov, med uredniki je bil procent še višji. Zato ni naključje, da se je kljub navezavi diplomatskih odnosov med Slovenijo in Izraelom, Palestincem naklonjena drža v medijih ohranila in oblikovala slovensko javno mnenje. Ko smo po 7. oktobru 2023 spremljali medijsko poročanje, smo ugotovili, da so bile novice o Hamasovem terorističnem napadu, ki je bil na MMC predstavljen površno in brez navajanja grozljivih podrobnosti (npr. masaker nad otroki v Kfar Azi), hitro nadomeščen s čustvenimi članki o humanitarni katastrofi v Gazi, domnevnem izraelskem nasilju nad Palestinci, težkem življenju terorista Mohameda Deifa…
Tudi uradna slovenska politika se ni odrezala nič bolje. Prve uradne politične izjave so sicer obsodile teroristični napad, vse nadaljnje pa so ga pojasnjevale oziroma celo opravičevale (podobna taktika je uporabljena tudi pri vprašanju komunistične revolucije in povojnih pobojev na Slovenskem). Prav tako nismo zasledili, da bi slovenska vlada ponudila kakšno pomoč družinam pomorjenih in ugrabljenih Izraelcev, smo pa prebrali, da je namenila 500.000 evrov pomoči za Palestince v Gazi. Takšna dvolična politična drža, ki želi biti všečna določenemu delu mednarodne skupnosti in propalestinskim civilnim organizacijam, nam vsekakor ni v čast in jemlje Sloveniji verodostojnost. Prav tako z zaskrbljenostjo opažamo, kako se katastrofa na Bližnjem Vzhodu v delu slovenske politike izkorišča za mobiliziranje političnih privržencev, ki organizirajo proteste v podporo Palestini, na katerih se izražajo protizahodna in antisemitska stališča. Menimo, da se na ta način tudi preusmerja pozornost ljudi stran od nekvalitetne slovenske notranje politike.
Vse žrtve v vojnah, na vseh straneh, so tragične. Iz tega pa ne izhaja, da v spopadu med Izraelom in Hamasom ne bi smeli izbrati strani. Vlado Republike Slovenije pozivamo, da se jasno opredeli, da podpira pravico Izraela do samoobrambe. Pozivamo slovensko ministrico za zunanje zadeve in predsednika vlade, da podobno kot britanski predsednik vlade Izraelu jasno sporočita, da mu želimo zmago v tej vojni in vzpostavitev pogojev za dosego trajnega in pravičnega miru na tem območju. To je tudi iskrena želja Zbora za republiko.
Ljubljana, 23. oktobra 2023
Pripravil predsednik Zbora
mag. Jurij Pavel Emeršič France Cukjati
